Mi smo evropski prvaki! Kako se to lepo sliši. Pravzaprav so fantje prvaki, ampak vseeno. Pred tokratnim prvenstvom so sicer izgubili hashtag #junaki in dobili tistega #mojtim, a še nikoli si prejšnjega niso bolj zaslužili kot zdaj. Devet tekem, devet zmag. Noro!
A zadnja tekma je bila le odraz tega, kar so Goran Dragić in soigralci pokazali na prejšnjih tekmah. Še najtežje smo premagali Fince in Grke, nato pa je sledila eksplozija. Na kolena smo spravili veliko Francijo, zlahka opravili z Ukrajino, nato pa je sledila tekma z Latvijci. Te sem se najbolj bal, proti Španiji in Srbiji sem že bil prepričan v uspeh. Pred finalno tekmo sem tako dejal, da bomo zmagali za 10 točk. Tudi, ko se je poškodoval fenomenalni Luka Dončić, nisem dvomil. Na prijateljeve besede 'zdaj je konec, zmanjkal nam bo en igralec' sem odvrnil 'ne bo, uletel bo nekdo drug'. Jaka Blažič je nato zadel dva koša, svoje je dodal na tem tekmovanju izjemni Klemen Prepelič, pa Naš 'Tonček' in Aleksej Nikolić, Gapi ....
In tu leži ključ do uspeha. Ekipa. Vseh 12 igralcev. Tudi strokovni štab. Nihče ni popuščal, vsak, ki je stopil na parket, je vselej dal svoj maksimum. Tu je Slovenija dobila evropsko prvenstvo. Moštvo in najkoristnejši igralec tokratnega EuroBasketa Dragić, ki je povlekel #junake naprej. Slovenija je igrala kolektivno, žoga je krožila, poleg tega pa je imela v moštvu dva ferrarija. "Če je tako, ne moreš igrati tako, kot da bi sedel za volanom fičota," je pred dnevi dejal Primož Brezec. Potrebovali smo le nekoga, ki je takšno igro fantom omogočil.
Eden največjih razlogov, da je Sloveniji uspelo, je bila poteza, ki jo je KZS potegnila že pred dvema letoma. Ko je na mesto selektorja prišel Igor Kokoškov. Nekdo, ki je s svojo mirnostjo in znanjem (seveda ob pomoči vseh pomočnikov) omogočil uspeh in navdušil košarkarski svet. Slovenija je s svojo igro prepričala in pridobila občudovalce na celi zemeljski obli. Vse skupaj je bilo 'šmekersko'. Zmagali smo s stilom.
Še eno vrhunsko potezo je KZS potegnila to poletje in pripeljala vsestranskega Anthonyja Randolpha. Ta nam je prinesel drugačno dimenzijo igre, poleg odlične obrambe pa je tudi zadeval, ko je bilo najpomembneje. "On je preprosto Slovenec," je po njegovih predstavah dejal predsednik KZS Matej Erjavec in igral je resnično tako, kot da ima babico iz Ruš. Za slednjo opazko je 'kriv' košarkar Smiljan Pavić.
Evforija. Slovenija je zadnje dni dihala s košarkarji, nekaj podobnega je bilo le ob prvi uvrstitvi nogometašev na evropsko prvenstvo 2000, morda za spoznanje tudi ob uspehih na olimpijskih igrah. Le športniki lahko tako povežejo Slovenijo. Ko ni več važno, ali si bel, rdeč, črn, ko enotnosti ne morejo razdreti tudi politiki. Ko se na primer ustaviš na bencinski črpalki in se z neznanim prodajalcem zapleteš v debato o košarki. Ko je večinoma pomembna le oranžna žoga. Ko se dan po prvenstvu, pa že tudi po polfinalu, zbudiš z nasmehom na ustnicah, ker si bil priča temu.
Bil sem na EP v Beogradu leta 2005, ko se je začelo slovensko romanje na EuroBaskete, bil v Španiji leta 2007, ko smo zapravili nemogoče proti Grčiji in ostali brez polfinala, bil na kvalifikacijskem turnirju za OI leta 2008 v Atenah, bil na Poljskem, kjer so Slovenijo poškodbe Bena Udriha, Gorana Dragića in Matjaža Smodiša po mojem mnenju stale kolajne. Osvojili smo četrto mesto. Bil sem v Litvi 2011, seveda v Sloveniji in se udeležil EP 2015. Tokrat nisem bil in mi na nek način ni žal. Prvič, ker sem očitno prinašal smolo, in drugič, ker sem lahko doma občutil, kako 'fajn' smo lahko Slovenci, ko dihamo kot eno. Pa naj bo dovolj osladnosti. Se opravičujem!
Ampak ...
Briga me! Mi smo evropski prvaki!
