"Ko sem sedel na tisti klopi v krčih in nisem mogel na igrišče, sem molil k Bogu ... To so bile zame najtežje tri minute v življenju … Ker veš, da je ključen trenutek, a ne moreš biti na terenu, krči so bili prehudi, ker veš, da kot igralec ne moreš pomagati svojim bratom, svoji ekipi. Si nemočen. Edino, kar mi je preostalo, je bilo to, da jih s to energijo prepričam in spodbodem, da se zavedo, da so najboljši. In da razširim roke … " je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela o zadnjih minutah tekme dejal Goran Dragić.
Novinarko Vesno Milek je ganil s skromnostjo, ki ni zaigrana, in silo v očeh, "zaradi katere verjameš, da misli resno vsako besedo in zaradi katere bi mu sledil do konca in naprej".
"Ne bom pozabil, ko mi je moj trener v Miami Heatu Erik Spoelstra, ki je osvojil dva NBA-prstana, rekel: 'Nekaj najtežjega v življenju je postati prvak in to zdržati.' Takrat tega nisem dobro razumel. Mislil sem si, to je pač težko, vsi treningi, vzponi, padci, težko je priti do tega naslova, do te nesmrtnosti. Zdaj vem, da je s tem mislil tudi na pritisk javnosti," je povedal Dragić in priznal, da je bil na skrajni meji svojih zmogljivosti.
"Spomnim se, kaj je meni pomenilo ... "
"Bil sem seveda fizično utrujen, razumljivo, ampak še hujša je bila mentalna, psihična utrujenost. Od vseh teh intervjujev, medijskih izjav, nenehno si pred kamero, potem pa ves ta vrtinec emocij, strah, evforija, ki pride za tabo," je dejal. A se kljub temu fotografiral in spregovoril z vsemi, ki so to želeli.
"Ja, zmeraj hočem biti zgled mladim. Tako so me učili tudi doma. Naj takrat, ko lahko, dam ljudem, kar jim lahko. In če se le da, se fotografiram z vsemi, ki jim to nekaj pomeni, z navijači. Ker se še dobro spomnim, kaj je meni kot mlademu košarkarju pomenilo, če sem lahko spregovoril nekaj besed z Rašom Nesterovićem," je še povedal Dragić.
dezurni@zurnal24.si
