"Verjetno je to najboljši turnir serije ATP 250 v karavani," mi je dejal eden od slovenskih ljubiteljev tenisa v Umagu, potem ko sem mu izrazil začudenje, kako dobro je vse skupaj organizirano, kako dobro vzdušje je na in okoli stadiona. In res vse pohvale Hrvatom za odlično organizacijo turnirja. Vidi se, da imajo radi tenis, pri osebju imajo pravilo raje eden več kot eden premalo, osebje je zelo prijazno, vzdušje je sproščeno.
Pohvale tudi za ves spremljevalni program. Hrvati so v prvi vrsti znali povezati tenis in zabavo. Kompleks Stella Maris namreč ne sameva, ko tam teniških tekem ni. Še več: na večerni zabavi – organizatorji so tudi letos zagotovili izvrsten (in brezplačen) glasbeni program – se verjetno nabere še bistveno več ljudi kot na samih teniških tekmah.
Hrvatom je letos uspelo v Umag zvabiti tudi igralca iz elitne deseterice (Andrej Rubljov) in to, kljub temu da se je v nedeljo – le dan po večernem finalu hrvaškega turnirja – že začel olimpijski turnir.
Zagotovo so tudi znana imena tenisa (Lorenzo Musetti, Fabio Fognini, Francisco Cerundolo) bila magnet za dobro obiskanost, redko je namreč možno v tem delu Evrope videti na delu takšne teniške mojstre. Zmage se je veselil Argentinec Francisco Cerundulo, ki je – mnogi se boste spomnili – letos na Roland Garrosu pošteno namučil kasnejšega pariškega finalista Novaka Đokovića. Srb je dvoboj osmine finala dobil šele v petem nizu, dvoboj pa je trajal štiri ure in pol.
Če povlečem vzporednice z organizacijo športnih prireditev v Stožicah, kjer je okoli stadiona in dvorane na voljo prav tako velika ploščad, lahko rečem, da se Slovenci marsikaj lahko naučimo. Na pijačo se nikoli ni dolgo čakalo, ponudba hrane je bila precej raznovrstna, cene pa niso bile zasoljene.
Še več, v sami bližini stadiona je bilo točilno mesto piva, kjer je bilo za veliko pivo treba odšteti 2,4 evra, za malo pa 1,9 evra. In to le pet metrov od morja. Poleg tega pa so pripravili tudi spremljevalni program, v velikem šotoru je namreč potekala dobro organizirana prireditev Taste Istria 2024, na enem mestu je bil tako predstavljen izbor vin cenjenih istrskih vinarjev.
Super ideja je tudi ta, da se lahko v okolici teniškega kompleksa plačuje le s kartico (napisi "No cash" so praktično pri vseh ponudnikih). Glavni razlog se verjetno skriva v enem od pokroviteljev dogodka (Visa), toda plačevanje zgolj s kartico se v praksi izkaže za odlično rešitev, saj se vrste pri pijači in hrani zaradi tega bistveno hitreje krajšajo.
Hrvatom je na teniški stadion, poimenovan po legendarnem zmagovalcu Wimbledona Goranu Ivaniševiću, uspelo privabiti staro in mlado, domačine in turiste (tudi Američani, Rusi so se našli, seveda pa je velika večina Slovencev in Italijanov). Uspelo jim je, da so fantje oz. možje na triurno tekmo pripeljali tudi svoje boljše polovice, ki se na tenis ne spoznajo prav veliko. Uspelo jim je napolniti stadion in to ne le za finalno tekmo. Od četrtfinala do finala so bile namreč tribune skorajda povsem zasedene.
Vsekakor lahko zaključim, da imajo Hrvati, vsaj kar se tenisa tiče, nekaj, o čemer lahko mi le sanjamo, čeprav se tudi pri nas stvari v zadnjih letih s selitvijo WTA-turnirja v Ljubljano obračajo na bolje. Hrvati so seveda precej bolj teniška nacija kot Slovenci, pa vendarle: tudi če turnir primerjam s švicarskim Gstaadom, ki (prav tako na peščeni podlagi) poteka le teden dni prej kot ta v Umagu, lahko rečem, da so Hrvati tu v prednosti.
dezurni@styria-media.si
