Intervju Dejan Zavec: "Na zunaj imamo vse, navznoter pa smo prazni."

Se vam zdi, da ste (bili) kot športniki v Sloveniji dovolj cenjeni?

Brez odvetnika ne povem nič (smeh). Rekel bom, da sem izjemno zadovoljen, saj prihajam iz enega izmed športov, ki so bili v preteklosti zatirani oziroma manj prepoznavni in velikokrat ne ravno odobravani. Kar se je zgradilo skozi leta garanja, odrekanja, je pokazalo več zanimanja za ta šport. Zaradi tega sem zelo počaščen, da sem bil lahko športnik in so me opazili.

Kaj pa v primerjavi s tujino?

Delo je bilo gotovo bolj cenjeno v tujini, vendar gre se za občutek spoštovanja oziroma virtualnega spoštovanja. Spoštovanje je relativna stvar, dobiš pa ga toliko, kolikor in na kakšen način si ga dal sam. Na dolgi rok je življenje bumerang, ne samo za športnika, ampak tudi za kogar koli. Ni pomembno, da si športnik, temveč da daješ ljudem zgled. To dobiš povrnjeno v obliki družbenega odobravanja. S tem lahko športniki veliko naredimo za družbo in v smeri, da nas le-ta začne vključevati.

S kakšnimi občutki ste se spopadali, ko ste se odločili zaključiti kariero?

Ko je športnik aktiven, gleda z vidika finančnega in tudi drugačnega toka življenja čisto drugače. Ko sem sklenil svojo športno pot, sem presenetil celo samega sebe. Izhajam iz zelo eksplozivnega športa, in ko sem uvidel, da enostavno ne zmorem več tekmovati na najvišjem nivoju, sem rekel, da je to to. Šele čez mesec, dva, tri sem se začel zavedati, da je en del življenja, ki mi je popolnoma blizu, končan. Dan je postal popolnoma drugačen. Približno dve leti sem potreboval, da sem se "skuliral" in navadil na drugačen način življenja.

Vas je skrbela finančna prihodnost?

Kljub temu da sem imel vnaprej načrtovan skok na povsem drugo področje, ni bilo enostavno. Tu športniki potrebujemo pomoč, saj imamo na zunaj vse, navznoter pa smo velikokrat prazni. V takem trenutku potrebuješ določene usmeritve. Priložnost, da se lahko umiriš in vidiš, da imaš tudi to možnost. Kar nam šport da in nas nauči je to, da se je potrebno boriti, v tem primeru boriti na novi strani življenja.

Bi od države pričakovali večjo podporo (v smislu financ)?

Vedno obstaja polemika, kaj kdo pričakuje. Od države nisem nikoli pričakoval, da bi kar koli dobil, sem pa si želel možnosti, da bi se po koncu kariere nekje zaposlil. Po končani karieri športnik potrebuje nekaj časa, da se navadi in ni zmeden. Prav iz tega stališča pričakujemo možnost ustaliti se v neki sredini, v kateri se med kariero nimamo časa. Ne mislim, da nam je država nekaj dolžna, potrebno je le dobiti priložnost po koncu kariere.

Vam torej država na tem področju ne vrača tega, kar ste vi dali njej skozi kariero? Nenazadnje ste športniki najboljši ambasadorji.

Upam, da se bo na tem področju kaj spremenilo. Da športniki lahko izrazimo mnenje, takrat ko nam je to pomembno. Država bi v tem primeru morala narediti več. V roku pol leta, ko zaključiš kariero, bi se nam morala ponuditi možnost zaposlitve ali izobraževanja. To ti da občutek koristnosti. Takrat, ko si aktiven, ne moreš izpolnjevati vseh obveznosti, potem ko se upokojiš pa je drugačna pesem. Zame sicer niti ni bilo tako brutalno kot pri nekaterih, ki so zapravili ves denar. Rabimo kompas, ki ga velikokrat ni.

So vam sponzorji po koncu kariere ostali zvesti?

Nekaj sponzorjev mi je ostalo zvestih. Najbolj sem ponosen, da sem z vsemi partnerji brez izjeme še vedno v odličnih odnosih, z nekaterimi tudi še vedno sodelujem. Nezrelo bi bilo pričakovati, da bo sodelovanje po zaključku kariere ostalo na isti ravni. Potrebno je narediti prostor tudi ostalim aktivnim športnikom, ki krvavo potrebujejo denar.