Kaj bo s slovensko gimnastiko?

Slovenska gimnastična vrsta se je z evropskega prvenstva v Montpellieru po zaslugi Mitje Petkovška, ki je na bradlji vnovič stopil na oder za zmagovalce, domov vrnila s kolajno. A ta ne more skriti dejstva, da slovenska gimnastika zaradi poraznih razmer za vadbo kljub dobremu strokovnemu kadru in obetavnim telovadcem težko drži korak s konkurenco.

Pred odhodom na prvenstvo so si v slovenskem taboru za cilj zadali dva finalna nastopa, po napaki Saša Bertonclja v kvalifikacijah konja z ročaji pa je vse breme padlo na Petkovška. Ta je unovčil bogate izkušnje in po razburljivem finalu osvojil že 15. gimnastično kolajno za samostojno Slovenijo z EP ter svojo deveto – v bogati zbirki ima tako štiri naslove evropskega prvaka (2008, 2007, 2006, 2000), tri srebrna odličja (2009, 2002, 1998) ter dve bronasti (2012, 2005).

"Kar se tiče članov z izjemo Mitje, seveda s tem evropskim prvenstvom ne moremo biti zadovoljni. Videli bomo, kaj to pomeni za prihodnost. Vsekakor se bomo morali skupaj usesti in premleti, kako naprej, s kom naprej in na kakšen način ter narediti načrt za svetovno prvenstvo čez dve leti, kjer bo treba nastopiti z ekipo. Mislim, da bomo ekipi že lahko priključili tudi kakšnega mladinca," je minulo prvenstvo v Franciji ocenil selektor članske vrste Edi Kolar in ob tem poudaril: "Smo pa kar zadovoljni z mladinsko ekipo, zlasti z Luko Kiškom na konju z ročaji (mladi telovadec je zgolj za 34 tisočink točke zaostal za finalom najboljše osmerice, op. STA) in tudi z drugimi fanti, tako da sem prepričan, da bomo imeli čez tri leta na mladinskem prvenstvu dobro ekipo."

Športna panoga, ki ima pri nas z legendarnima Leonom Štukljem in Mirom Cerarjem, slednji je še zdaj v zgodovino gimnastičnih EP zapisan kot telovadec, ki je na stari celini osvojil največ kolajn, kar 21, bogato tradicijo in uspešno zgodovino, pa zadnja leta težko drži stik z vrhom in z reprezentancami, kjer država precej več vlaga v ta bazični šport. V olimpijskem letu 2012 so, denimo, zablesteli britanski telovadci, ki so se z načrtnim vlaganjem v gimnastiko v slabem desetletju prebili tako v evropski kot svetovni vrh, medtem ko Slovenci korak s tekmeci držijo le še zaradi dobrega strokovnega dela in izjemnih posameznikov.

Študijska telovadnica, v kateri vadijo Petkovšek, Bertoncelj in druščina, je bila po Cerarjevem pričevanju zastarela že leta 1970. Takrat je Ljubljana gostila svetovno prvenstvo in Cerar je tekmecem želel pokazati, kje se kalijo njegove kolajne. Že takrat mu tuji telovadci niso verjeli, da res vadi v tej "podrtiji" in so bili prepričani, da pravo dvorano za trening skriva pred konkurenco. Ta zastarela telovadnica do danes ni doživela skoraj nobenih izboljšav.

Kmalu se bo začel nov olimpijski ciklus, Slovenija pa bo težko sestavila dovolj kakovostno ekipo. "Res se nam ne izide. Imamo premalo telovadcev, a še bolj v oči bodejo res obupne razmere za trening mnogoboja, brez katerega se ne da sestaviti ekipe. Mnogoboj je seveda osnova za ekipno tekmo," je pripomnil Kolar.

A študijska telovadnica je vse, kar imajo slovenski telovadci ta čas na voljo, čeprav ne parterja ne preskoka in s tem posledično tudi ne kraljevske discipline mnogoboja v domovini sploh ne morejo vaditi. Težave so tudi s krogi in z drogom, tako da je strokovno vodstvo prisiljeno ves čas iskati zasilne rešitve. A zadnja leta se je na velikih tekmovanjih pokazalo, da dolgo tako ne bo šlo več naprej.

To poletje bodo telovadci izgubili še možnost vadbe v študijski telovadnici, kam se bodo selili in kje se bodo pripravljali za sezono 2013, ko bosta na sporedu tako evropsko kot svetovno prvenstvo, za zdaj še ni znano. Gimnastična zveza Slovenije je že leta 2005 po zgodovinskem uspehu, ko sta se na svetovnem prvenstvu v Melbournu tako Petkovšek na bradlji kot Aljaž Pegan na drogu okitila z naslovoma svetovnih prvakov, začela uveljavljati idejo o gradnji novega, sodobnega nacionalnega gimnastičnega centra. Ta je za razvoj in napredek slovenske gimnastike krvavo potreben, če se želijo slovenski telovadci spet vrniti med najboljše na svetu in se enakovredno meriti z največjimi reprezentancami sveta.