Kaj menite o nastopu Tine Maze v superkombinaciji?
Kako naj to povem? Pričakovanja so bila velika, še zlasti po smuku. Tudi sama sem bila dokaj prepričana v kolajno, čeprav to ni moja navada. A to je šport – enkrat so stotinke na eni, drugič na drugi strani. Dejansko gre za splet okoliščin, ki je tokrat pripeljal Tino do četrtega mesta. To je najbolj nehvaležno mesto, ki ga lahko osvojiš na olimpijskih igrah.
Bi lahko to nehvaležno mesto vplivalo tudi na njene naslednje nastope?
Mislim, da ne. Vsaj ne preveč. Res bi bilo dosti lažje, če bi Tina osvojila kolajno. Njen cilj sicer ni kakršnakoli kolajna, ampak zlata. Še vedno ima tri, štiri priložnosti, da se dokaže. V hitrih disciplinah je bsamozavestnejša, dobra pa je sicer v prav vseh. Menim, da četrto mesto nanjo ne bo negativno vplivalo.
Tudi tretje mesto v smuku je dobra popotnica, kajne?
Seveda. Saj ravno zato. Ona je vedela, da bo slalom odločil superkombinacijo. Ve, da trenutno v slalomu ni toliko sproščena, kot na primer v minuli sezoni. Ne gre zato, da slaloma ne bi znala odpeljati. Vidi pa se, da je zakrčena, da ni tiste prave svežine, ki smo je bili vajeni. Verjetno zaradi tega niti ni tako grozno razočarana, saj so pred njo tekme, na katerih je realneje pričakovati, da seže na sam vrh.
Kako visoko vidite slovenske športnike na teh igrah?
Tina ima vsekakor na voljo še vse karte. Menim, da bo zdaj še dodatno motivirana, da bo dokazala, seveda predvsem sebi, česa je sposobna. A vsi se pripravljajo na teh nekaj tekem, večina jih ima za cilj osvojiti kolajno in tistemu, ki se v pravem trenutku vse poklopi, pač uspe. Ne smemo biti preveč zahtevni. Že z eno smo lahko zadovoljni. Imamo skakalce in še koga, ki je lahko na stopničkah. Mi bomo pa pridno navijali in držali pesti.
Je morda dejstvo, da Slovenija že ima kolajno, določena razbremenitev za preostale športnike?
Res je. Imamo že eno kolajno, je nekako lažje. Meni je bila na primer v Lillehammerju kolajna Alenke Dovžan velika spodbuda, saj veš, da si enako dober, v kateri disciplini morda še boljši in to je nekakšna spodbuda. Tudi drugi se zavedajo, da jim lahko uspe. Peter Prevc jih je nekako res razbremenil. Glede na ekipo in dosežke, ki so jih naši športniki dosegli, so naša pričakovanja velika. Želimo več kot eno kolajno, a lahko smo tudi z eno zadovolji,zlasti če pomislimo, kako majhen narod smo.
Se ob spremljanju Sočija misli vrnejo tudi v Lillehammer?
Normalno. Ne spomnim se, da bi bilo doslej toliko napetosti, pričakovanj in evforije okoli olimpijskih iger. To občutim tudi sama. Skoraj vsak dan sem na telefonih, v oddajah in ob tem podoživljam nekatere stvari. Tudi ob gledanju iger se marsičesa spomniš,stvari, na katere drugače ne pomisliš. So pa olimpijske igre nekaj posebnega za vsakega udeleženca. Le vsaka štiri leta se delijo te kolajne, ki so za vsakega športnika najbolj vredne .
Kaj vam je poleg kolajne še ostalo v spominu?
Včeraj sem gledala skoke. Pogrešala sem pravo vzdušje, tribune so bile bolj kot ne prazne. Če ne bi bilo naših hokejistov ... V Lillehammerju je bilo ogromno ljudi, ni se jih dalo prešteti. Smučarske teke si je ogledalo po sto tisoč ljudi. Šport jim je pomenil vse. Za organizacijo niso porabili neznanskih količin denarja, vse je bilo v skladu z naravo. Občutek je bil drugačen, svoje pa so dodali gledalci. Žalostno je, da je vzdušje v Sočiju ob takšnem številu prebivalcev Rusije precej slabše.
pa kdo jo je kaj vprašal