Matej Mohorič (31), član kolesarske ekipe Bahrain-Victorious, velja za enega najbolj prepoznavnih in cenjenih slovenskih kolesarjev svoje generacije. V kolesarskem svetu uživa visok ugled - ne samo zaradi vrhunskih rezultatov, temveč tudi vztrajnosti, iskrenosti in analitičnega pristopa, ki sega onkraj športnih okvirjev.
Pogovor z njim zelo hitro razkrije, da Matej Mohorič ni samo vrhunski športnik, temveč tudi nekdo, ki se zna soočati z izzivi, premagovati ovire in ceniti življenjsko pot, ne le cilja. Za njim je leto vzponov in padcev ter dragocenih lekcij, a kot pravi sam, se iz takšnih trenutkov lahko največ naučimo.
Po vrhunskem uvodu v sezono, ki ga je zaznamovalo drugo mesto na dirki po Provansi, mu okoliščine niso bile naklonjene. Dvakrat mu je ponagajalo zdravje, v preveliki želji po čimprejšnji vrnitvi med kolesarsko elito pa je telesu naredil več škode kot koristi.
Posledice te napake so ga spremljale več mesecev, sezono pa je reševal v drugi polovici, ko se je okitil z bronastim odličjem na SP na makadamu in tretjim mestom na zadnji etapi dirke po Franciji. V intervjuju za zurnal24.si je med drugim spregovoril tudi o tem, zakaj je lahko Slovenija kljub svoji majhnosti še naprej valilnica biserov v svetovnem kolesarstvu.
V minuli sezoni ste osvojili precej manj Ucijevih točk kot leto poprej, pa tudi sicer se sezona ni odvila po vaših željah, čeprav ste nizali tudi dobre rezultate. Kako bi ocenili preteklo tekmovalno obdobje?
Pretekla sezona je bila rezultatsko zelo neuspešna. Čeprav je na koncu tisto tretje mesto na SP prevesilo jeziček na tehtnici, a vseeno. Predvsem glede na mojo fizično pripravljenost skozi sezono je bil izkupiček zelo slab. Zaradi več dejavnikov. Je pa vedno tako v življenju, da imaš včasih imaš malo več sreče, včasih malo manj, človeka pa na koncu določa tisto, kako se s tem sooči. Tudi takrat, ko ti ne gre najbolje. Bolj kot dejanski rezultat na dolgi rok štejeta trud in vztrajnost.
Na začetku leta ste se nekajkrat pokazali v najboljši luči, nato pa je sledil rezultatski padec. Kje je bila pravzaprav težava?
Spomladi sem dvakrat zbolel. Enkrat za bakterijsko infekcijo, tako da sem potreboval antibiotik. Potem verjetno nisem dovolj počival in sem si premočno želel nadoknaditi izgubljeno. Prehitro sem se vrnil na tekmovanja, nato pa sem zbolel še za norovirusom. Tisto je bolj neprijetno za kolesarje, ker so prebavila za nas skoraj pomembnejša kot karkoli drugega, ker porabimo ogromno energije in če ni vse tako, kot mora biti, prebavila pa niso sposobna absorbirati hranil in jih pretvoriti v energijo, prvi dve uri še nekako gre, potem pa se čedalje bolj lomi. Potreboval sem dolgo časa, da sem se vrnil na prejšnji nivo. Spomladi rezultatov praktično ni bilo. Nisem se mogel potegovati za vidnejše rezultate. Enostavno ni šlo.
To je zgodilo ravno po tem, ko ste osvojili drugo mesto na dirki po Provansi?
Začetek sezone je bil vrhunski. Verjetno sem zaradi menjave trenerja ter tudi režima malo prekmalu in preveč na silo dosegel vrhunsko kondicijo. Mogoče sem tudi s tem telo potisnil čez rob in zbolel prvič. Potem pa seveda, ko ne odnehaš in tiščiš z glavo skozi zid, je običajno drugič še slabše. In prav to se je zgodilo meni. Potreboval sem več mesecev, da sem premagal to izgorelost in se zasilno vrnil na svoj nivo. Na dirki po Franciji sem dosegel en takšen vrhunec, kot se spodobi. Verjetno sem bil najboljši doslej, a hkrati se moramo zavedati, da to velja tudi za druge, saj znanost, metode treninga, prehrana in vse drugo tako hitro napreduje, da vsi na nek način podiramo rekorde. Ni ne vem kakšen podatek, če si boljši kot kadarkoli doslej. Ja, bil sem vrhunski, a so bili tudi drugi. Dosegel sem nekaj dobrih uvrstitev, nisem pa uspel zmagati etape na Touru.
Lahko bi tako rekli. Mogoče tudi to, da greš v priprave bolj z glavo, bolj previdno, zadržano. Je pa res, da po vsaki spremembi metode treninga sledi prilagajanje. Ker nimaš veliko izkušenj, nikoli ne veš točno, kjer je meja. A po drugi strani me ne bi bilo tukaj, če ne bi ves čas iskal te meje in če ne bi že prej garal, ne samo do meje, ampak včasih tudi čez njo.
Kako ste se psihološko soočili s temi ovirami, so vam v ekipi stali ob strani?
Ekipa ti je ves čas v podporo, ker jim je to tudi v interesu. Vsi smo v istem čolnu in se borimo za to, da bi bili čim boljši. Oni so v bistvu moja družina in me neskončno podpirajo. Če se ne bi znal soočati s padci in izzivi, verjetno ne bi prišel do tega nivoja, tako da vztrajnost je ena vrlina, ki ne sme manjkati. Moja motivacija v tem poklicu ni nikoli samo končni rezultat, ampak tudi pot in izboljšanje samega sebe. Poskušam se ne preveč ozirati na druge in izboljšati tisto, kar je v moji domeni. Ne oziram se na slabe stvari, smolo in podobno.
Takole na pogled se zdi, da se v ekipi Bahrain-Victorious zelo dobro počutite. Kako ste zadovoljni z vašo vlogo, dobivate dovolj priložnosti na dirkah?
Seveda, moja ekipa me v polnosti podpira. Žal mi je samo, da pridejo trenutki, ko tega zaupanja ne uspeš vrniti, ker te izda telo ali karkoli drugega, lahko tudi napaka. Ampak vsi smo dovolj zreli in razumemo, da se to pač zgodi in se raje poskušamo iz tega nekaj naučiti. To se je zgodilo, upam pa, da bo naslednja sezona rezultatsko boljša, kot je bila zadnja.
Po koncu 21. etape Toura, kjer ste s tretjim dobili nekakšen obliž na rano, ste iskreno spregovorili o napetostih v zakulisju in se celo opravičili za svojo jezno reakcijo. Je to zdaj stvar preteklosti?
V tistem primeru je šlo za bolj izoliran incident tehnične narave. Tekmujemo na najvišjem možnem nivoju in nobena podrobnost ne sme zatajiti, če hočeš, da se slika sestavi. Osebno sem bil takrat dovolj dobro pripravljen, da bi se boril za etapno zmago, kar sem dokazal tudi v zadnji etapi na Montmartre, kjer je bil rezultat vrhunski in verjetno največ, kar bi lahko kadarkoli naredil. Tretje mesto v družbi Wouta Van Aerta in Tadeja Pogačarja, ki sta v bistvu najboljša kolesarja. Tadej je najboljši kolesar na svetu, Van Aert pa na takšnih progah ni daleč za njim. V predzadnji etapi, ki mi je bila najbolj pisana na kožo in morda Tadeja ni preveč zanimala, pa se je zgodila tehnična okvara, ki bi se jo dalo preprečiti. Če mesece in mesece garaš, da se bo v nekem trenutku vse poklopilo, si zaradi nečesa takega, čemur bi se morda dalo izogniti, razumljivo frustriran in je to težko skriti.
Nam lahko zaupate, kje se je zalomilo dan prej?
Ni bil človeški faktor, ampak material, ki ni bil na nivoju. Nismo mi naredili napake, ampak se nismo uspeli prilagoditi tehničnim spremembam, ki nam jih zagotavljajo naši partnerji. Ti so sicer zelo v redu, toda mogoče nismo imeli dovolj časa, da bi predelali vse scenarije in predvideli, kaj vse gre lahko narobe. To lahko vidimo v vseh tehničnih športih. Po bitki je vedno najlažje biti general.
Vaša iskrenost je bila vsekakor osvežujoča, običajno se te reči pometejo pod preprogo. Ali kdaj zaidete težave, ker poveste tisto, kar vam leži na duši?
Mislim, da tukaj ni bil nihče užaljen, saj smo bili vsi frustrirani, ker si želimo vrhunskih rezultatov. Tudi v službi ni vedno prav, da smo tiho. Če nekdo nekaj stori narobe, je prav, da se o teh stvareh pogovorimo, ker se drugače stvari ne uredijo. In potem se zadeve ponavljajo.
Trenutno še nimate sklenjene pogodbe za prihodnje leto. Lahko kaj poveste o tem?
O moji prihodnosti bo več znanega zelo v kratkem, tako da… Nisem pod stresom. Tudi v ekipi se počutim domače in ne dvomim, da bom kmalu izvedel, kakšna bo moja pot za naprej.
Po spomladanski krizi ste se v nadaljevanju sezone spet približali najboljši formi. Kateri rezultat vam je prinesel največje zadoščenje?
Bronasto odličje na SP in tretje mesto na Montmartre (Tour, op. a.). Tam je bilo vzdušje zares enkratno, množica ljudi je bila nekaj izjemnega. Spomin mi bo ostal do konca življenja. Zadnja etapa na Touru je vedno najbolj prestižna, vsi jo gledajo. Verjetno nikoli ne bom mogel zmagati na najtežji etapi v gorah, tiste so rezervirane za kolesarje, ki se najboljše peljejo v klanec, poimensko kar za Tadeja.
Nikoli se ne ve ...
Zagotovo ne bom zmagal na moč, mislim, da je to kar jasno, tako da je bilo tisto nekako najbližje, kot lahko pridem na najvišjem nivoju tega športa. Zelo sem bil vesel tega rezultata in seveda tretje mesto na SP. Medalja na SP je vedno nekaj posebnega, tudi če gre za drugo disciplino. Ima poseben čar.
Glede na vaše uspehe na makadamu se nekako pričakuje, da boste še naprej manevrirali med dvema terenoma. Vas mika makadam ali nameravate ostati na cesti?
Primarno bom ostal na cesti, ker sem tam vseeno zrasel in mi je to tudi bližje. Makadam je še nova disciplina, niti ni še tako razvito kot cestno kolesarstvo, tako da je zaenkrat to bolj za zraven.
Kako bi ocenili konkurenco v svetovnem kolesarskem vrhu, se je ta v zadnjih letih izboljšala?
Konkurenca je bila vedno na svetovnem nivoju. Mogoče ne povsem na začetku, ko je bilo kolesarstvo bolj nacionalen šport v državah, kjer se je začelo dirkanje. Verjetno takrat najboljši kolesarji iz naše regije niso prav pogosto prišli v stik z Eddyjem Merckxom, zato je težko oceniti, kako bi se odrezali. Danes je temu drugače, šport se je globaliziral in čisto vsak ima priložnost, da se pomeri s komerkoli. Z vzponom tehnologije, raznih platform, kjer je enostavneje prepoznati talent, vsaj tisti fizični talent za surovo moč, mogoče za odtenek težje talent za dejansko dirkanje, se je število kolesarjev močno povečalo in se je s tem dvignil tudi nivo, težko pa rečemo, da je konkurenca močnejša kot pred leti. Zaradi tehnologije je lažje prepoznati talent, dandanes bo vsak, ki nekje pokaže izjemno moč, prepoznan in ga bodo vsaj preizkusili, če ne že kar vzeli v ekipo, saj vsi iščejo novega Tadeja. To je takšna oboroževalna tekma, kjer podpisujejo 15-, 16-letnike. Iz tega vidika je danes bolj tekmovalno, medtem ko je bilo v preteklosti težje priti zraven.
Ne obremenjujem se s tem. Poleg tega pa je težko primerjati, ker gre za dve povsem različni časovni obdobji. Težko je delati kakršnekoli primerjave, razen če gremo strogo v številke in točke, sicer pa ni mogoče vedeti, kako močan je nekdo v primerjavi z nekom drugim. Ko je dirkal Merckx, niso vedeli, da je sploh mogoče trenirati na takšen način kot danes, potem je tu prehrana, tudi kolesa niso bila tako tehnološko dovršena kot danes. Tudi talenti niso prihajali iz vseh mogočih držav, tako da je to res težko primerjati.
Potem na vprašanje, kdo je največji kolesar vseh časov, od vas ne gre pričakovati odgovora?
Ah, to pa ni na vrhu mojih dilem v življenju.
V pretekli sezoni so nekateri kolesarski strokovnjaki razpredali o malodušju in okrnjeni samozavesti tekmecev zaradi premoči Tadeja Pogačarja. Ali ste imeli tudi vi takšen občutek?
Če bi imeli fičota in bi tekmovali proti ferrariju, koliko bi zaupali in verjeli vase (smeh)? Tako nekako to izgleda, ne vem pa, kdo bi moral koga kriviti. Vsak hoče biti čim boljši s svojimi atributi. Nihče ne bo želel biti tretji, če je lahko drugi. Marsikdo je poskusil slediti Tadeju, redkim je to tudi uspelo in morda so ga na kakšni dirki tudi premagali. Tudi to je mogoče. Tudi jaz sem zmagal San Remo, kjer je bil Tadej na startu. A to so redki trenutki na ne preveč zahtevnih trasah, ker se da premostiti razliko v moči na druge načine. Če pa je to iskrena dirka, se težko skriješ. Vsak se hoče pokazati v najboljši luči, ne pa da bo za 30 sekund slave sledil napadu, potem pa kolo parkiral v kot. Verjetno tudi delodajalci in navijači ne bi bili veseli takšnega pristopa.
Kako vidite vlogo slovenskih kolesarjev na svetovni sceni? Bomo postali valilnica biserov ali je trenutna zlata doba prej anomalija kot pravilo?
Zagotovo je to anomalija. Talent, kot je Tadej, se rodi na nekaj generacij. Takšnih v vsej zgodovini ni bilo prav veliko, lahko jih preštejemo na prste ene roke. Statistično je težko verjetno, da se bo tudi naslednji takšen talent rodil v Sloveniji, ki ima samo dva milijona prebivalcev. Po drugi strani pa ima Slovenija že zgodovinsko gledano dobro izhodišče za kolesarstvo. Tudi gensko je prisoten nek vzorec, kar se danes pozna na bazi talenta in potencialu, da nekdo postane vrhunski kolesar. Da je nekdo tako uspešen, se mora veliko ljudi ukvarjti s tem. Pri tem tudi mi poskušamo pomagati z našimi fundacijami, ker športa na najnižji ravni ni enostavno financirati. Država ima tukaj zelo omejeno vlogo. Lokalna skupnost malenkost bolje, ampak vseeno ne tako kot na primer v Belgiji ali kje druge, čeprav smo tudi v tem pogledu kar pri vrhu, predvsem zaradi volje posameznikov, ki se trudijo, med njimi smo tudi mi. Tako da zagotovo to pripomore potem tudi k bodočim generacijam. Na koncu pa je še vedno na ramenih vsakega posameznika, če uživa v tem, ker je to zelo poseben življenjski slog in ko enkrat prideš do vrhunskega nivoja, se šele zaveš, kaj pomeni to življenje. In jaz sem neskončno hvaležen, da lahko opravljam ta poklic. Se pa čedalje bolj zavedam, da ni enostavno imeti take prioritete v življenju, tudi za druge, starše, družino. Ni to tako samoumevno in bleščeče, kot se zdi od daleč.
Ali se mogoče spomnite trenutka na začetku kariere, ko ste ugotovili, da ste lahko konkurenčni na svetovni sceni?
Ta trenutek je prišel, ko sem zmagal cestno preizkušnjo na mladinskem SP, bil sem tudi drugi v kronometru. Takrat sem se zavedel, da je to dejansko lahko moja kariera. Dobil sem tudi ponudbo za prvo profesionalno pogodbo in se odločil za to pot, čeprav me je vleklo tudi na fakulteto. Želel sem si akademske poti, ker sem vedno užival v šoli, zato mi ni bilo lahko. Odločil sem se za kolesarstvo. Nisem pa pričakoval, da se bom lahko s tem ukvarjal tako dolgo. Nameraval sem bolj poskusiti, da ne bi imel potem kakšnih obžalovanj, potem pa mi je priraslo k srcu in sem zelo vesel, da sem se tako odločil. Če bi se moral danes odločiti še enkrat, bi storil enako.
V kolesarstvu ste že ogromno dosegli, kako dolgo se še vidite v vrhunskem športu? Imate morda načrte, kaj boste počeli po karieri?
V kolesarstvu bom ostal tako dolgo, dokler bom to počel z veseljem, zavedam pa se, da je ta čas omejen. Čedalje težje je vse to usklajevati, ker nivo se iz leta v leto dviguje in terja vedno večjo žrtev. Na neki točki potem to prevaga. Ne predstavljam si, da bi tvegal vse samo zato, da bi dirka leto ali dve dlje. Z leti se začneš zavedati, da boš moral v tem telesu ostati tudi po koncu kariere, zato ga ne smeš izčrpati do zadnje kapljice. Imam pa tudi veliko načrtov, kaj bom delal po koncu kariere.
Moštveni kolegi vas kličejo tudi Matejpedija. Zakaj?
Ker sem zelo študiozen tip človeka, veliko berem. In ko nekdo potrebuje nasvet, sem nekako jaz tisti, na katerega se obrnejo, potem pa se šalijo na takšen način.
Ali to velja predvsem za kolesarstvo ali razpolagate tudi z bogatim splošnim znanjem?
Predvsem za kolesarstvo, pa tudi za kakšne bolj splošne reči.
Dajete vtis zelo pozitivnega in vztrajnega športnika, nenazadnje to tudi potrjujete v praksi. Od kje takšen pristop?
Vedno sem bil pozitiven, verjetno so mi to vcepili starši. Vedno sem videl kozarec na pol poln in se trudil v danih okoliščinah izvleči največ. Osredotočen sem bil na tiste stvari, na katere lahko vplivam. Stvari sem poskušal sprejeti takšne, kot so, in iz tega narediti najboljše. Lažje se živi, če se ne sekiraš za vsako stvar.
Ali imate morda še kakšne neizpolnjene ambicije, posebno dirko, ki bi jo res radi osvojili?
Moje sanje so zmagati na še enem spomeniku. Edina dva, na katerih lahko zmagam, sta Pariz-Roubaix in San Remo. Še enkrat. Ni pa to cilj, jaz se bom potrudil. Statistično ni prav verjetno, da mi bo uspelo. So pa to moje sanje.
Kakšni so vaši cilji za sezono 2026?
Cilji za naslednjo sezono bodo ostali podobni kot lansko leto, spomladanske klasike. V prvi vrsti Strade Bianche in Milano-San Remo, v drugi pa tiste v Belgiji, vključno z Pariz-Roubaix v Franciji. Potem pa verjetno dirka po Franciji poleti.
Nikoli ne bom kupil Tefalov peglzen in to samo zaradi vaše reklame evo ti ga na,toliko o učinkovitih reklamah