Sezona 2024 slovenskega kolesarskega zvezdnika Tadeja Pogačarja se bo v zgodovino zapisala kot ena največjih vseh časov, potem ko je ob številnih drugih zmagah postal šele tretji kolesar, ki mu je uspelo osvojiti trojno krono kolesarstva - Giro, Tour in svetovno prvenstvo v istem letu.
Čeprav je v tem koledarskem letu dosegel še številne druge odmevne zmage, kot sta recimo kolesarska spomenika Lige-Bastogne-Liege in dirka po Lombardiji ter spektakularna enodnevna klasika Strade Bianchi, pa vsekakor najbolj odmeva ravno slovita trojna krona kolesarstva, katero ni nihče osvojil že od leta 1987 dalje.
A v anale ne bo šla zgolj njegova osvojitev trojne krone, temveč način, kako je do nje prišel. Vsekakor odmeva dominanca, s katero si je pokoril obe največji tritedenski dirki na svetu (na Giru je najbližjega zasledovalca premagal za 9 minut in 56 sekund, na Touru pa za 6 minut in 17 sekund), toda za najbolj spektakularen trenutek zgodovinsko uspešne sezone velja njegova zmaga na svetovnem prvenstvu v Zürichu, ko si je mavričasto majico priboril z na papirjem samomorilskim napadom 100 kilometrov pred ciljem.
"Vsekakor je šlo za eno najboljših dirk, kar sem jih kdaj odvozil. Tudi zame je bilo vse skupaj neverjetno," je naš šampion priznal v podkastu Inside the Ring Youtube profila MyWhoosh. "Toda ne zgolj svetovno prvenstvo, celotna sezona je bila naravnost nora," je še dodal šampion, ki po svojih prvih dveh zmagah na Touru ni skrival, da ostaja zdaj mavričasti majica svetovnega prvaka njegov največji neizpolnjeni cilj.
Njegove zmage na svetovnem prvenstvu se spominjamo kot izjemno dominantne, pri tem pa pogosto pozabljamo, da je bilo proti koncu dirke dejansko zelo napeto, saj je zasledovalna skupina z večino favoritov kar naenkrat začela zmanjševati zaostanek za Pogačarjem ter da smo takrat mnogi pomislili, da Pogačarju pojenjajo moči. A je nato Tadej znova ujel ritem, prednost se je začela povečevati in na koncu je ciljno črto prečkal s 34 sekundami prednosti pred drugouvrščenim in 58 sekundami pred skupino, ki se je udarila za bronasto medaljo.
Pogačar je bil v omenjenem podkastu zelo iskren in se ni važil z izjavami v stilu, da je ves čas vedel, da je močenjši od ostalih in bo zmagal, temveč se je dotaknil tudi tistih trenutkov krize ter razkril, kakšne misli so mu takrat hodile po glavi. Priznal je, da dejansko sploh več ni vedel, koliko krogov je še do konca.
"Zdi se mi, da je šlo za predzadnji krog, ko sem bil zelo zaskrbljen. Ko sem prečkal vzpon predzadnjega kroga, sem vprašal spremljevalno vozilo, koliko krogov je sploh še do konca. Ali je samo še eden, ali morda dva. Res sem upal, da bo rekel, da je le še eden in ja, njegov odgovor je bilo veliko olajšanje," se je med smehom spominjal Pogačar.
"Vedel sem, da če bom imel lepo prednost na vrhu zadnjega vzpona zadnjega kroga, da mi lahko uspe. Vedno obstaja možnost, da te ujamejo, toda ko je bilo do cilja le še 10 kilometrov, sem se nekoliko bolj sprostil. Toda vse do zadnjega kilometra nisem bil prepričan."
"Kot vsi ostali, sem gledal dirko mlajših članov, dirko deklet, praktično vse dirke. Samo zato, da si bil resnično pripravljen. Na startu smo tako vsi razmišljali, da ne smemo ponoviti Jana Christena (Pogačarjev moštveni kolega, ki je bil glavni favorit dirke mlajših članov, a je zaradi prezgodnjega napada popolnoma odpovedal v zaključku dirke; op. p.). Verjetno je bil najmočnejši kolesar dirke in njegova poteza nas je vse precej prestrašila, zato so vsi nekako čakali na zadnji krog," se je še spominjal Pogačar, kako je ves čas upal, da ne bo šel tudi njegov napad po Švicarjevih stopinjah.
Čeprav je videl, kaj je doletelo moštvenega kolega, Pogačar vseeno ni čakal na zadnji krog za odločilni napad. Še več, pravi samomorilski napad je sprožil kar 100 kilometrov pred ciljem. "Toda dirka je eksplodirala. En krog pred tem je namreč napadla močna skupina z Jayem Vinom. Za nas ni šlo za najboljšo situacijo. Na srečo sem imel v skupini pred sabo Jana Tratnika. Na koncu se je vse izšlo popolno, toda takrat sem večkrat pomislil, da ta situacija ni ravno idealna. Spredaj je bilo 20 kolesarjev, vsakdo izmed njih lahko zmaga," je pojasnil, zakaj se je 100 kilometrov pred ciljem tudi sam odločil za silovit napad.
A čeprav je bil njegov napad na papirju vse prej kot taktično idealen, je bil Pogačar ponovno toliko boljši od vseh nasprotnikov, da mu je tudi ta samomorilski napad na koncu uspel, njegova vožnja pa se je za vedno z zlatimi črkami zapisala v anale kolesarske zgodovine.
