Kakšni so vaši bili občutki ob srečanju s starimi prijatelji in soigralci?
Lepo jih je videti po dolgem času. Moj prihod je tudi podpora zvezi za hrabro potezo in vztrajanje pri zagotovitvi evropskega prvenstva 2013. Mislim, da se Slovenija še ne zaveda, kako fantastična poteza je to.
Brez vprašanja o Unionu Olimpiji seveda ni šlo. "Fantastično – zelo sem srečen za Olimpijo," je dejal Teo, čigar ime se je v javnosti večkrat povezaovalo z zeleno-belimi, ampak … "Ne vem. Nikoli nisem imel resnih pogovorov. Razen enkrat z nekdanjim direktorjem (Igor Dolenc, op. a.). Zadeva je bila malo neresna … Obravnavanje človeka, ki se 25 let poklicno ukvarja s košarko … Na tak način se ne pogovarja in ne pogaja," je bil sprva skrivnosten Alibegović, a kmalu preskočil na konkretnejšo raven: "Igra se z odprtimi kartami, tu ni kaj skrivati. Olimpija je resen klub, institucija, osebna izkaznica vse Slovenije. Ravno zato se stvari ne smejo delati tako."
Prvič ste občutili vzdušje Stožic.
Zelo sem srečen. Čudovito! Ni bilo človeka v Evropi, ki ni dal največje mogoče pohvale za dvorano. Upajmo, da se bo v okviru dvorane kmalu končalo, kar se mora končati.
Junija ste zapustili mesto športnega direktorja v Vidmu. Kaj počnete trenutno?
Varuška sem. Imam tri sinove v najpomembnejših letih njihovega življenja. Najstarejši sin Mirza (197 cm) je odšel igrat košarko v Bologno. Drugi sin (Amar, op. a.) je star 15 let in je tudi košarkar. Tretji (Denis, op. a.) pa igra malo za Udinese nogomet malo košarko za Videm. Vsi trije imajo polne roke dela. Po 24 letih napornega ritma mislim, da je prav, da eno leto pomagam ženi – za jubilej.
Govorilo se je, da naj bi vaši sinovi zaigrali za Italijo …
Vedno sem govoril, da je to stvar dveh strani. Za Slovenijo sem nastopal, ker je svojčas pokazala zanimanje zame. Če bi igral za Bosno, ne bi napravil nič narobe. Polovico življenja sem igral v Bosni, polovico živel v Sloveniji. Karkoli bi naredil, bi bilo v redu. Veliko bo odvisno od tega, kaj bo Slovenija želela vložiti v te mlade fante; ali so ji zanimivi ali ne. Očitno so v tem trenutku zelo zanimivi Italijanom. Dino Meneghin (predsednik italijanske košarkarske zveze in nekdanji odlični košarkar, op. a.) osebno vztraja pri vseh treh. Sam bi najraje videl, da igrajo na našem prostoru. Tukaj je moje srce, tukaj živita moj oče in mama, brat in sestra, sam sem igral v Sloveniji, bil sem kapetan, zelo rad bi, da moji sinovi igrajo tu. Ampak nisem eden tistih staršev, ki bi se vtikali in vztrajali … Moji fantje bodo naredili, kar bodo želeli. Če bodo hoteli igrati violino, bodo igrali violino.
Kaj mora storiti Košarkarska zveza Slovenije za njihovo igranje?
Oni zelo dobro vedo, kaj je treba. KZS je zelo dobro organizirana institucija. Imajo ljudi, ki selekcionirajo igralce. Če je moj sin zanje zanimiv, ga bodo vzeli, če ne, gremo naprej. Na takšnih zadevah se ni treba ustavljati in tega potencirati. Najraje bi videl, da vsi trije fantje igrajo za eno reprezentanco. Če je le mogoče. Če pa ni, pa naj si fantje naredijo kariero kot jaz in vi. Morate iti na teren in grebsti za vsako informacijo. To je življenje. Če jih ne naučimo tega danes, ne bodo nikoli znali.