Boki: Vlak počasi že odhaja

Vas je mikalo, da bi med tekmo s Španci stopili na parket in pomagali ekipi?
Zdaj vem, da je res težje gledati, kot igrati. To sem se zdaj sam prepričal. Še zlasti drugi polčas je bilo težko gledati. Tudi po prvi četrtini sem stopil za par minut ven iz dvorane, da sem se malce pomiril. Bil sem na novinarski tribuni in sem kar nekajkrat vstal, ko nam je kazalo odlično. Vsi ostali so me čudno gledali. Tega nisem navajen. Ko si na klopi, ob dobrih akcijah vstaneš, med novinarji se je pa treba drugače obnašati (smeh).

Kaj je šlo narobe v drugem polčasu proti Španiji?
Začeli smo res odlično. Bil sem kar pozitivno presenečen nad tem, kako so fantje pogumno in agresivno šli v tekmo. V prvih minutah je bila iniciativa na naši strani. Škoda, da se je polčas končal tako, kot se je. Imeli so prednost štirih točk. Morda bi bilo vse drugače, če bi sodniki priznali Udrihovo trojko. Ko pa so Španci prišli v vodstvo, so začutili, da lahko naredijo še nekaj več in na začetku drugega polčasa so to tudi pokazali. Predvsem Navarro je bil nerešljiva uganka, sam je obrnil tekmo. Špance je sicer treba pohvaliti za pametno igro. Ko se nekomu odpre, se igra nanj, tudi do zadnje sekunde napada, če je treba. Blokada levo, blokada desno, igralec, ki pa je sam na metu, ne bo vrgel žoge, saj ve, da je tisti zraven že prej zadel dvakrat. V tem elementu so boljši od tekmecev. Znajo izkoristiti košarkarja, ki je vroč.

Omenili ste tisto trojko Sama Udriha. Ste si ogledali posnetek na komentatorskem mestu?
Zame sploh ni bila sporna. Ko je Samo zadel, sploh nisem pomislil, da ne bo štela. Takrat sem zapustil dvorano in ko sem se vrnil, so mi povedali, da trojka ni bila priznana. Vprašal sem, kako je to sploh možno. Tudi kasneje sem se pogovarjal z mnogimi in vsi so rekli, da se jim je zdela trojka pravočasna.

Verjetno Špancem česa takšnega ne bi naredili ...
Še večja tragedija bi bila, če bi izgubili za dve točki. Nekatere reči si je težko predstavljati, da se lahko zgodijo. A nam se. Res bi rad videl posnetek, šele potem bi lahko bil pameten.

Slovenijo zdaj čaka tekma za biti ali ne biti ...
To je za nas tekma turnirja. Ta dvoboj bo odločal o tem, ali je prvenstvo za nas uspešno ali ne. Glede na odpovedi in težave s poškodbami, tukaj se je pojavil tudi problem z metom, bo peto ali šesto mesto zame uspeh. Če pa do tega ne bo prišlo, se bo nastop Slovenije na tem EP gledal povsem drugače. Dodatne kvalifikacije so pravzaprav tisto, po kar smo prišli. Menim, da je tako tudi v glavah igralcev. Tudi vsi tisti, ki tokrat ne igramo, bi bili zelo veseli, če bi se lahko borili za olimpijske igre. To je za vsakega košarkarja krona kariere. Upam, da bomo igrali v Londonu.

Kako bi ocenili prejšnje nastope Slovenije na tem EP?
Slovenija ima tu dva obraza. Eden je obramba, ki je na visokem nivoju, čeprav je res, da v prvem delu nismo igrali z vrhunskimi ekipami. Tudi skok je zelo korekten. Tu se vidi borbenost. Želja je vsekakor bila prisotna. Pomanjkanje tega ne moremo očitati nikomur. Drugi obraz pa smo pokazali v napadu. Enostavno je bilo premalo idej, izdelanih akcij, premalo potrpežljivosti. Tu ne nameravam kriviti trenerja ali igralcev, premalo časa sem bil na pripravah. Ne vem, kje so razlogi za slabšo igro v napadu. Morda je to, da imamo novega trenerja, ki je prinesel nov sistem. Igralci potrebujejo nekaj časa, da se vklopijo vanj.

Bo kvalifikacijski turnir in nato OI dovolj velika motivacija, da se zberete vsi najboljši?
Ne morem govoriti v imenu ostalih. Moje mnenje je, da ta generacija ni nikoli zaigrala v najmočnejši postavi, vlak pa počasi že odhaja. Že dela čufa čufa v nasprotno smer. Prava priložnost za Slovenijo, da naredi nekaj vrhunskega, bo le še naslednje leto in na EP 2013. Z vsemi igralci, ki tokrat niso bili zraven, bom govoril ena na ena in jih poskušal prepričati, da se odzovejo. Ve se, kdo je pomemben za to reprezentanco. Moja beseda vsekakor ne bo ključna, vsak se bo nato odločil sam. Res pa bi rad videl, da enkrat zaigramo prav vsi. Da lahko na koncu vsaj rečemo, da smo poskusili. Ko se pogovarjam s tistimi, ki so že končali kariero, mi vedno povedo, da je na koncu najpomembnejši občutek, da si dal vse od sebe. Tudi zmage in porazi se pozabijo, to pa ti ostane.

Ste se kdaj že pogovarjali glede tega z ostalimi reprezentanti?
Že lani sem na primer govoril z Benom. V času njegove odpovedi sem bil zelo aktiven. Ne da bi se rad vsiljeval, a nekako sem že toliko časa del te izbrane vrste, da se mi zdi potrebno par besed povedati tudi iz drugega zornega kota. Bena mi žal ni uspelo prepričati. Se pa z vsemi tako ali tako vseskozi slišimo. Z Jaletom, Erazmom, Brezo, Sanijem ... Smo stalno v stiku. Pri večini želja obstaja. Upam, da se bo ta ekipa in tudi posamezniki zavedali, da je enkrat treba stopiti skupaj. Da s to generacijo nekaj naredimo. Upam, da čutijo nujo po tem.

Bo po EP 2013 konec vaše reprezentančne kariere?
Mislim, da bo. Če ne bi bilo leta 2013 EP v Sloveniji, bi verjetno zaključil že prej. Morda z OI v Londonu. V teh letih sem kar nekaj dal reprezentanci, res pa je tudi, da sem dve akciji izpustil in sem manjkal. Ta dolga poletja pač naredijo svoje. Sicer se še vedno počutim odlično. Še vedno se čutim dovolj mladega. Odkrito povedano se mi ne zdi, da sem star 31 let. Ampak je nekoliko drugače, še zlasti zdaj, ko imam hčerko. Letos sta bili z ženo v Kopru, jaz pa v Ljubljani na rehabilitaciji. Bilo je še eno poletje, ki ga nismo uspeli preživeti skupaj. Komaj čakam, da bom imel enkrat prosto poletje. Da odklopim košarko in se posvetim tudi drugim rečem.

Je že kaj jasno glede vašega naslednjega kluba?
Ne, nič. Menim, da se bodo reči začele odvijati v naslednjih tednih. Še zlasti, če bo v ligi NBA prišlo do dogovora.

Vi ste bolj na tekočem. Kako je z lockoutom?
Menim, da je dogovor precej bližje, kot se govori. Ni skrivnost, da imata obe strani velik interes, da se lockout konča. Mislim, da se bo to tudi zgodilo. Priprave na sezono se bodo začele kasneje, tekem pa naj ne bi odpovedovali. Vsaj takšne informacije imam jaz. NBA me vsekakor zanima.

Kako pa je s kombinacijo, da bi vi in Igor Rakočević zaigrala za Olimpijo?
(smeh) Dvomim, da bi Olimpiji rekel ne, če bi bila prava ponudba. Še zlasti po minuli sezoni. V taki Olimpiji bi igral. Ampak ne še zdaj. Trenutno imam ambicijo, da se vrnem v ZDA. Želim si dokazati, da se lahko uspešno vrnem v NBA. Verjetno 90 odstotkov ljudi dvomi v to, a treba je verjeti vase. Bo pa težko. Sem igralec, ki ga naprej zelo žene motivacija. Če nisem dovolj motiviran, nisem tako uspešen. Mika me najboljša košarka na svetu in verjamem, da bom dal svoj maksimum. Vsaj poskusil bom. Kot sem že dejal, na koncu kariere bi bil rad miren. Da si ne bom očital, zakaj nisem nekaj poskusil. Pred lockoutom je že bilo nekaj zanimivih pogovorov, potem pa se je vse nehalo.

Ali zdaj sploh lahko govorite o tem?
Sam nisem pogodbeno vezan s kakšnim klubom v NBA. Zaradi tega lahko tudi govorim o teh rečeh. Bomo videli. Nekaj različnih možnosti obstaja, na meni je, da se odločim za pravo. Če bi iskal le finančno pogodbo, bi ostal v Evropi. A želim si pogodbo v klubu, kjer se bom dobro počutil in bom lahko naredil še korak naprej na svoji športni poti. Rad bi oživil svojo NBA-kariero. Čez lužo mi je enkrat že uspelo, iz lige nisem odšel zaradi neuspeha. Vem, da v NBA lahko igram, tista igra mi pravzaprav celo bolj odgovarja. Zaradi tega je motiv za vrnitev še večji. Da dokončam nedokončano.

Kako je z Rakočevićem? Naj bi se pogovarjal z Olimpijo.
Imava sicer istega agenta, a o tem ne vem nič. Ne bi me pa ta zadeva presenetila. To bi bila idealna rešitev za Igorja in Olimpijo, ki išče igralca na položaju dva. To bi bila res dobra rešitev.

Bi morda do konca lockouta zaigrali z Olimpijo?
Ne. Še nekaj časa ne bom mogel normalno trenirati, Olimpija pa želi v sezono kreniti zelo močna. Ne vem, če bi bilo smiselno, da bi zaradi konca lockouta v Olimpiji na primer igral le dva tedna. Mislim, da čas ni pravi. Drugače bi bilo zanimivo, marsikaj bi se dalo dogovoriti.