Američan Michael Jordan, nekdanji košarkarski superzvezdnik, ki je osvojil šest naslovov prvaka severnoameriške lige NBA ter dva olimpijska naslova, bo 17. februarja napolnil 50 let, deset let po svoji zadnji tekmi v igri, v kateri je bil po mnenju mnogih najboljši vseh časov.
Jordan je iz zabijanj, preigravanj, odločilnih metov iz nemogočih položajev ter vztrajnosti v obrambi napravil pravo malo umetnost v igri s košarkarsko žogo, s katero je postavil niz mejnikov. Z ekipo Chicago Bulls je naslove osvojil v letih 1991-1993 in 1996-1998, vmes pa je imel prvo začasno prekinitev kariere. Kot študent je zaigral na OI 1984 ter v Los Angelesu osvojil prvo olimpijsko zlato.
Pod taktirko Boba Knighta so tedaj igrali tudi izvrstni igralci Patrick Ewing, Sam Perkins, Chris Mullin, Steve Alford in Wayman Tisdale, Jordan pa je bil prvi strelec ekipe s povprečjem 17,1 koša na tekmo. Leta 1992 je v Barceloni vodil prvo in verjetno edino sanjsko moštvo doslej, saj so bili v olimpijski ekipi ZDA tudi številni drugi zvezdniki na čelu z Magic Johnsonom, Larryjem Birdom in Davidom Robinsonom. Jordan je tedaj skupaj z Ewingom in Mullinom postal edini Američan, ki je bil prvi na OI kot študent in kot poklicni igralec.
Nikoli več ne bo drugega Jordana
Dwyane Wade, zvezdnik ekipe Miami Heat, je njegovo veličino strnil v dva stavka. "To je preprosto; nikoli več ne bo drugega Michaela Jordana. Bil je prvi v številnih pogledih in ko je nekdo v nečem prvi, tedaj ni pred njim nikogar več."
Jordan je bil najkoristnejši igralec finalnih dvobojev vedno, ko je Chicago osvojil naslov prvaka, desetkrat je bil najboljši strelec lige, med leti 1987-1993 in 1996-1998. Že po izjemnih predstavah za univerzo Severna Karolina je leta 1985 postal novinec leta v NBA in že v prvem letu tudi legenda Bulls.
Tri mesece potem, ko so julija 1993 njegovega očeta Jamesa ubili na počivališču avtoceste, je šokiral svet z objavo, da je konča športno pot. Lotil se je bejzbola, da bi uresničil očetovo željo, da bo njegov sin nekoč zaigral med poklicnimi igralci v najmočnejši ligi tudi v tem športu, kar pa mu ni uspelo. Leta 1994 so Bulls upokojili njegov dres s številko 23.
Vedno glasnejše govorice o povratku
Marca 1995 je Jordan z zgolj tremi besedami, "Vrnil sem se", nadaljeval košarkarsko pot in z 19 točkami v dvoboju z Indiano obeležil svojo novo številko 45, ki jo je imel tudi pri baseballu. Biki so izpadli v drugem krogu končnice, zato je Jordan v naslednjih treh polnih sezonah ponovno nosil številko 23.
Leta 1999 je vnovič končal kariero, pa tudi tokrat ne za dolgo. Leta 2001 se je vrnil v NBA, vendar tokrat v ekipo Washington Wizards, kjer pa ni požel naslovov. Leta 2003 je štirinajstič in zadnjič zaigral na tekmi vseh zvezd lige ter po sezoni dokončno končal bogato športno pot.
Pred časom je udarila vest, da naj bi se Jordan po obeležitvi okrogle obletnice vsaj ze eno tekmo vrnil na parket. Po poročanju ESPN Jordan v zadnjih tednih trdo trenira, močno pa je spremenil tudi prehrano. Vse zaradi tega, da bi svojo težo spravil na idealnih 99 kilogramov, kolikor jih je imel v svojih najboljših letih.
Njegov morebitni povratek bi vseeno oviralo njegovo lastništvo ekipe Charlotte Bobcats, saj pravila lige NBA prepovedujejo, da je igralec tudi večinski lastnik katere izmed ekip.
Vrhunci s tekme proti New York Knicks, na kateri je Jordan kmalu po svojem prvem povratku v ligo NBA dosegel 55 točk:
