Po 16-ih letih ste znova v Katovicah, kjer ste že bili vodja slovenske reprezentance na EP 2009, ko je ta osvojila četrto mesto. Kakšni so spomini?
Prvenstva se dobro spomnim, samih Katovic pa niti ne. Se mi zdi, da gre zdaj za povsem drugo mesto, za veliko lepše. Edina podobnost, ki sem jo zaznal, je bil isti hotel, ko sem bil februarja tu na enem izmed sestankov. Zunanjost je ista, je pa tudi hotel znotraj povsem prenovljen.
Kar pa se tiče košarke, so spomini sladko-kisli. Bili smo do takrat najbližje kolajni. Nič nam sicer ni šlo po željah, kup enih poškodb in težav, na koncu pa smo tako v polfinalu kot na tekmi za tretje mesto, izgubili v zadnjih minutah. Takšno je življenje, za nazaj ne moreš nič spremeniti, za naprej pa lahko.
Takrat se je tik pred prvenstvom poškodoval Beno Udrih, Matjaž Smodiš zardi bolečin pravzaprav ni igral, hitro je Slovenija ostala tudi brez Gorana Dragića ...
Udriha smo izgubili na zadnji pripravljalni tekmi, Matjaž je imel poleg hrbta težave še s stopalom, Gogi pa s kolenom, pred tekmo pa si je še drugi gleženj poškodoval Jaka Lakovič. Ker je bil na koncu pravzaprav edini organizator igre, je igral izjemno veliko, bil je pravi heroj. Malce nam je zmanjkalo. Morda kakovosti, izkušenj.
Manjkal je tudi Radoslav Nesterović.
Da, to je bilo prvo tekmovanje, ko Rašo ni več igral. Po kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre, ki je potekal leta 2008 v Atenah, je zaključil reprezentančno pot. Je bil pa zato Erazem Lorbek na Poljskem v življenjski formi (bil je član prve peterke prvenstva; op.p.).
Kolajne niste osvojili, a slovenski navijači so vas ob vrnitvi vseeno navdušeno sprejeli.
To je bilo noro. Takrat so na MO Ljubljana vztrajali na tem sprejemu. Mi smo ga skupaj z njimi začeli pripravljati po uvrstitvi v polfinale, po zmagi nad Hrvaško. V športu je tako, da moraš biti kdaj pripravljen na nekatere zadeve, čeprav ne veš, če se bodo sploh zgodile. Vem, da sem moral takrat na daljavo organizirati veliko stvari, skupaj z Europlakatom smo na primer naredili serijo 200 oglasnih panojev, predvsem med Brnikom in Ljubljano, na 'billboardih' pa je pisalo Bravo, fantje! Pač nismo vedeli, kako se bo EP razpletlo, vse skupaj pa je bilo potrebno natiskati. Na koncu je bila sicer celotna reprezentanca kar složno proti sprejemu, češ. saj si tega nismo zaslužili, saj smo ostali brez kolajne. A naposled smo se udeležili sprejema in fantje so bili izjemno hvaležni zanj. Res je bilo pozitivno vzdušje, nekakšna medsebojna podpora, hvaležnost ... Četrto mesto je bil res velik uspeh, a vsi ti fantje so si želeli osvojiti kolajno.
Če primerjate slovenske navijače tedaj in zdaj ...
Nekdo, ki se spozna na košarko, mi je nekoč dejal, da ko so enkrat sanje dosežene, čarobnost mine. Leta 2017 je Slovenija dosegla te sanje. O takšnem uspehu ni sanjala le košarka, ampak vsi ekipni športi. To, da bi Slovenija postala evropski prvak, se nam je zdelo utopično. Slovenska reprezentanca v polfinalih evropskih in svetovnih prvenstev, kasneje tudi na olimpijskih igrah, ni neka realnost, mi nimamo prave baze, nimamo nazadnje višine ... Ko enkrat dosežeš sanje, je normalno, da ljudje dobijo občutek, da je to normalno, ambicije se povečajo. Leta 2009 je bila Slovenija še relativno mlada država, pol mlajša kot zdaj. Ljudje želijo imeti več, meni se zdi že teh 1.000 navijačev, ki so prišli v Katovice, lepa številka.
Včasih smo bili ob Litovcih najmnožičnejši obiskovalci tekem na tujem.
Zdaj se drugim dogaja evolucija, ki se je pred leti nam. To, kar tu počnejo Islandci, je neverjetno. Estonci sedaj nenormalno podpirajo svojo reprezentanco, a so tu tudi velike izbrane vrste, ki praktično nimajo navijačev - Francija, Srbija, Nemčija. Če gledamo po številu prebivalcev, za razliko od Slovenije praktično nimajo podpore. Gre za nek cikel. Tukaj je na primer zdaj presenetil Izrael, ki ima letos v Katovicah lepo podporo.
Kakšna ja natančno vaša vloga tukaj v Katovicah? V košarki ste pravzaprav počeli že prav vse.
Da, v košarki sem bil praktično že vse. No, sodnik nisem bil. To res nikoli nisem bil, bil pa sem pomožni sodnik za mizo. To je še iz obdobja, ko sem igral košarko, še iz časov srednje šole. Zanimivo, da je bil takrat moj trener na Gimnaziji Bežigrad Luka Bassin, ki je zdaj v reprezentanci pomočnik selektorja. On me je velikokrat prosil, če pomagam kot pomožni sodnik na tekmah. Enostavno nisem bil dovolj dober, da bi prišel med 12 v ekipi bežigrajske gimnazije, ki je bila takrat res vrhunska. Igrali so Boštjan Nachbar, Željko Zagorac, Marko Antonijević, bratje Lorbek ...Šlo je za vrhunske ekipe, dvakrat, trikrat sem že bil blizu, a nikoli se mi ni uspelo prebiti, zato sem počel tudi takšne stvari. Že takrat sem vedel, da imam to žilico za organiziranje. Začel sem kot novinar, to sem zaključil že pri 24. letih, nato sem šel na KZS in bil tam praktično v vseh vlogah. Eno leto predstavnik za odnose z mediji, nato vodja reprezentanc, marketinga, namestnik generalnega sekretarja. Leta 2015 sem se odločil, da je bilo po devetih leti enostavno dovolj, želel sem si neke druge stvari. Ustanovil sem svoje podjetje, hkrati pa sem prejel več klicev s strani Fibe, da se pripravlja vloga tehničnega delegata, ki skrbi za vse, edina izjema so sodniki. Skrbimo za organizacijo tekme, marketing, ticketing, varnost, ogromno je različnih zadev. Od tega, kako se postavljajo cone za akreditacije in naprej. Sprva sem dejal, da me to ne zanima, a so me prepričali. Potem smo imeli šolanje leto in pol in od 2017 opravljam to vlogo za Fibo.
Vam pri Mednarodni košarkarski zvezi zaupajo, saj poznate paleto področij?
Nekaj od nas, ki to počnemo, so začeli najprej pri Fiba World uporabljati za druge reči. Opravljal sem vlogo venue (prizorišče), event (dogodek) in competition (tekmovanje) manedžerja. To počnem od leta 2019, bil sem že kar na nekaj velikih tekmovanjih, tudi svetovnih prvenstvih. Letos sem prejel tudi klic od Fibe Europe, saj letos potekata tako žensko kot moško evropsko prvenstvo. Potrebovali so še nekaj dodatnih moči. V Hamburgu sem tako opravljal vlogo competition menedžerja, tukaj pa prvič delam kot svetovalec, pomagam event in competition menedžerju, glavna moja vloga je nekako biti spona med lokalnim organizatorjem in vsemi Fibinimi sodelavci. Če ne upoštevam televizijske ekipe, je teh okoli 35. Sem eden redkih, ki se ni specializiral za eno samo vlogo, zato me velikokrat pokličejo in uporabijo. Nobenega področja ne obvladam za 10 od 10, a na vsakem obvladam vsaj osnove. Vem, kdaj in kdo nekaj potrebuje. Najbolj primeren izraz bi morda bil 'deklica za vse', a to v najboljšem pomenu.
Kako dolgo sodelujete prav na tem projektu?
Tu sem od 18. avgusta, prej sem bil trikrat tukaj. Enkrat smo si ogledali prizorišče kot sodelavci Fibe, drugič je sledil ogled za vseh šest vodij reprezentanc, tretjič pa sem tu deloval kot delegat na kvalifikacijski tekmi Poljske in Litve, da sem se še bolj povezal z ljudmi, s katerimi delam zdaj. To je v bistvu moj četrti obisk, vse skupaj gre morda za mesec dni., Fibini zaposleni pa se s tem ukvarjajo še precej dlje. Upam, da sem dodal kamenček v mozaik uspešne organizacije.
Kako se tu srečujete s fenomenom Luka Dončić?
To je noro. Luka resnično poizkuša podeliti čim več podpisov. Vsi ga imajo res radi. Že ko se je pripravljal na tekmo proti Islandiji, so vsak njegov uspešen met pozdravili tudi navijači Izraela, ki so še zapuščali dvorano. Bilo je neverjetno. To so stvari, ki jih v Sloveniji nikoli nismo videli in jih nikoli več ne bomo. Tudi v košarki smo že imeli superzvezdnike, a da bi imeli globalnega zvezdnika, ki ga prepoznajo v Ameriki, v Indiji in na Kitajskem, pa ni bilo. To postaja že primerljivo z Messijem in Ronaldom. Lahko smo veseli, da živimo v njegovem obdobju. Tudi njegova stalna udeležba v reprezentanci veča blagovno znamko slovenske košarke, Slovenije kot države. Tudi vsakega tekmovanja, ki se ga udeleži. Vidi se, da uživa v košarki in ni mu težko podeliti avtograme, normalno pa je, da ne more ustreči prav vsem. Samo prostovoljcev je tu okoli tisoč, verjetno bi mu odpadla roka, če bi vsakemu dal avtogram. Poskuša pa vsako tekmo, vsak trening podeliti vsaj nekaj podpisov. Za to so mu tu zelo hvaležni. Zaradi tega odnosa, ki ga kaže do navijačev, ga zelo cenijo. Resnično upam, da bo še dolgo zdrav in užival v igranju košarke.
Verjetno ste imeli sestanek s prostovoljci, da ne prosijo za podpise.
To je običajna praksa, ne velja le za Dončića. Prostovoljci tega ne smejo početi, enako to velja tudi za ostale sodelavce. Če koga še tako srbi roka, se mora zadržati. Smo vsi profesionlci, moramo biti nevtralni. Vsem pomagamo enako. Želimo, da se ta distanca obdrži, to daje večjo vrednost in kredibilnost tekmovanju.
Niste pa edini Slovenec tu.
Ne. Tu smo trije. Florijan Ropert je eden od treh media menedžerjev, Jernej Kelbič pa je tu predstavnik Agencije Zadrga, je branding menedžer. Agencija Zadrga zdaj že deset let skrbi za vse dogodke Fiba Europe na članski ravni kar se tiče brandinga. Vso podobo, ki jo lahko vidimo v Katovicah in na ostalih prizoriščih, so jo pripravili Slovenci. To je velika zadeva. Ne samo za njihovo podjetje, ampak za celotno državo. Da lahko ena mala Slovenija v konkurenci številnih firm, ki se ukvarjajo s tem, pride na takšen nivo. Res sem vesel za njih, agencijo vodita Dejan Vlaisavljević in njegova žena Žana Vlaisavljević. Resnično obvladata svoj posel. In Fiba jim zaupa resnično odgovorno vlogo. Vesel sem tudi za Florijana, ki je star 26 let, in si je s trdim delom že prislužil takšen položaj. Super je videti, da smo Slovenci uspešni na teh področjih. Mislim, da je včasih to premalo cenjeno. Zdi se mi, da se pri nas hitro vtaknemo v to, kdo je od koga, kdo je čigav in kdo nekoga ne mara, znotraj Evrope pa je Slovenija izjemno cenjena. Seveda tudi zaradi Dončića, prej Gorana Dragića in ostalih tudi zelo prepoznana. Večkrat bi se lahko potrepljali po ramah, ne pa, da se na domačem dvorišču kregamo, če bo lipa stala levo ali desno.
Za konec morda vprašanje, kako vidite možnosti te reprezentance?
Ne bi napovedoval. Poskušam ostati v tej nevtralnosti, želim pa jim vse najboljše. Težko pa je karkoli napovedati. Zdi se mi, da nekoliko izstopajo Srboja, Nemčija in turčija, z dobrim dnevom pa se lahko premaga vse ostale. Nemogoče je tako napovedati kakšen je domet Slovenije. Možno je, da izpadejo v osmini finala, ali pa pridejo naprej. Mislim, da bo pri kupu reprezentanc veliko vlogo odigrala dnevna forma. Upam pa, da bo Slovenija čim dlje ostala v Rigi.
