Damir Grgić ima za seboj edinstveno trenersko pot, začel jo je prej kot večina kolegov. Ob vodenju moških in ženskih šolskih kolektivov je kmalu pokazal potencial za vrhunski nivo in ga, čeprav je sebe označil za "motoričnega idiota", tudi manifestiral.
Je glavno ime sila uspešne zgodbe ŽKK Cinkarna Celje - nespornega vladarja slovenske ženske košarkarske scene in kolektiva, skozi katerega na veliki oder stopi večina slovenskih reprezentantk. Številnim slovenskim državnim in pokalnim naslovom so Celjanke z Grgićem na klopi dodale tudi odmevne uspehe v regionalni jadranski konkurenci, kjer so več let zapored vzele mero klubom s precej višjimi proračuni. Kot ekstremno dominanten klub ima Cinkarna Celje v Sloveniji seveda številne nasprotnike in tudi o njih je Grgić spregovoril v dolgem pogovoru.
Največji kredit pa si je Grgić ustvaril pri delu s slovensko reprezentanco. Ko jo je prevzel, Slovenija še nikoli ni nastopila na EuroBasketu. Z njim ji je to uspelo v prvem poskusu in skupno trikrat zapored. Naša reprezentanca je pod njegovo taktirko iz podpovprečne evropske ekipe prešla na nivo tistih, ki se lahko ob srečnem razpletu vključijo tudi v boj za medalje.
Grgić je po tretjem EuroBasketu izvedel, da ne bo več selektor Slovenije. In to v obdobju, ko je z ekipo že koval načrte za evropsko prvenstvo pred domačimi gledalci, ki bi bil vrhunec njegove reprezentančne poti in morda tudi njen lep konec. A na KZS so se odločili drugače, pripeljali strokovnjaka iz tujine s povsem drugačnim pristopom, ki je na domačem EuroBasketu pogorel, brez uspeha je Slovenija ostala tudi na letošnjem snidenju najboljših ekip Stare celine.
O tem in še številnih drugih temah in osebah, vključno z Niko Barič in Leo Bartelme, smo se z Grgićem pogovarjali v njegovih domačih Trbovljah. Namesto formalnega intervjuja se je razvil odkrit in barvit dialog, ki bo ljubiteljem košarke zanimiv iz različnih vidikov.
Damir Grgić.
Vaš prvi spomin na košarko?
S košarko sem se spoznal v časih Dražena Petrovića in evropske Cibone. Ob omembi Dražena mi gredo še vedno kocine pokonci. Spomnim se, ko je polnil koše Barcelone, Reala in drugih velikanov. Dobro se spominjam tudi časov, ko so prvi slovenski košarkarji, na čelu z Markom Milićem, začeli odhajati v NBA. Sem ta generacija.
Se spomnite kakšnega specifičnega prizora, ki je ostal z vami?
Prizora ne, se pa spomnim številnih posterjev, ki sem jih imel v sobi. Ogromno posterjev. Zbiral sem jih iz revije Jugoslovanski sport. Iz televizije pa se spomnim tekem Cibone iz zagrebškega Doma sportova, pa prenosov jugoslovanske zvezne lige ob vikendih, pa potem seveda ekipe Jugoplastike … Da sem še sam stopil na košarkarsko igrišče torej ni bil velik korak, čeprav sem sprva treniral plavanje. Plaval sem do petega, šestega razreda, nato pa redno presedlal na košarko. Igral sem jo do 18. leta, a nič kaj resno.
Zakaj niste resno poprijeli za igralsko kariero?
Sam zase bi rekel, da sem bil pač motorični idiot. Mogoče se to malo grdo sliši, ampak dejansko nisem bil talent za košarko. Nisem bil perspektiven igralec, imel pa sem, kot jo imam še zdaj, glavo za košarko. Bil sem kapetan v pionirski, kadetski in mladinski ekipi, a kot igralec ne bi mogel doseči veliko.
Kdaj ste začeli razmišljati o trenerski karieri?
Začel sem pri 16-ih letih, čeprav sem obenem še dve leti tudi igral. Začeti tako kmalu je redkost. Že trenerji, mlajši od 30 let, so redki, 16-letnikov pa praktično ni. Prehod je bil zame lažji, saj sem imel zelo dober odnos z našim mladinskim trenerjem Marjanom Knausom, ki me je nagovoril k trenerskemu delu.
Kje ste začeli?
Že kot 16-letnik sem vodil dekliško ekipo trboveljskega kluba Jing Jang na velikem mednarodnem turnirju v Torinu. Nato sem v ŠKL vodil ekipe Srednje tehniške in poklicne šole Trbovlje ter Gimnazije in ekonomske srednje šole Trbovlje, bil trener in vodja krožkov v trboveljskih osnovnih šolah … Že v najstniških letih sem si nabral ogromno izkušenj.
Kako ste kot tako mlad trener vzpostavili avtoriteto, saj ste praktično vodili vrstnike, ali pa recimo dekleta, ki so bila le dve ali tri leta mlajša od vas?
Nisem imel težav. Res sem na začetku delal z dekleti in res nisem imel nikoli nobenih problemov. Mislim, da sem jim z znanjem in pristopom dokazal, da imam prave kompetence. Znanje imam. Znam delati in to se je tudi kmalu videlo, ker smo že kmalu začeli dosegati tudi dobre rezultate. Hitro so prišli uspehi, kar je bilo pomembno za mojo kariero, to je pomembno za vsako kariero. Da dobiš neko potrditev, okrepiš samozavest.
Damir Grgić.
Kateri so bili prvi tekmovalni uspehi?
Z Jing Jangom smo z dekleti osvojili tretje mesto v pionirskem državnem prvenstvu. Osvojili smo tudi pokal Spar v pionirski konkurenci, kar je bila prva košarkarska lovorika za Trbovlje po več desetletjih. Skoraj takoj zatem sem kot 19-letnik postal trener moške članske ekipe Rudarja v tretji ligi. Že sezono kasneje sem prevzel ekipo članov Hrastnika v drugi državni ligi. Mislim, da sem še danes najmlajši v tem segmentu. Eden redkih, ki se je tako mlad podal med trenerje je danes priznani strokovnjak Gašper Potočnik, a tudi on ni bil tako mlad kot jaz. Morda je bilo takrat vse skupaj celo prehitro za moj razvoj in imel sem nekaj težkih trenutkov. Takrat sem se vprašal, ali je trenerski poklic dejansko zame. Vpisal sem se na višjo trenersko šolo v Zagreb, kjer so takrat predavali vrhunski trenerji iz regije. Rekel sem si, da bom ta poklic delal tako kot je treba, ali pa pač ne. Vse te izkušnje štejem nekako za svoj začetek in mislim, da sem sčasoma javnosti v Zasavju, Sloveniji in tudi Evropi dokazal, da sem sposoben dobro opravljati to vlogo. Sem pa še danes izmed vseh dosežkov zelo ponosen na izjemne generacije v Trbovljah, kjer smo v ženski košarki vzpostavili najboljšo šolo v Sloveniji.
Kako ste kot golobradi mladenič lahko trenirali denimo drugoligaško ekipo v Hrastniku, kjer so igrali tudi izkušeni igralci? So vas poslušali?
Morda je bilo na začetku malce čudno, predvsem za igralce. Sam sem tako kmalu prevzel to vlogo, da teh odnosov nikoli nisem dojemal kot nenavadnih. Je pa res, da so bili recimo v Hrastniku igralci, ki so bili tudi po 15 let starejši od mene. Nekateri so imeli izkušnje iz prve lige in tudi mednarodne izkušnje, pa so v zatonu kariere igrali v drugi ligi. Na začetku so mnogi najbrž dvomili vame. Sčasoma pa šteje znanje in to, kako lahko igralcem pomagaš do uspeha. Če bodo uvideli, da jim lahko pomagaš zmagovati, te sprejmejo in upoštevajo.
V kolektivnih športih je bila na področju Balkana dolgo prisotna mentaliteta, da je formalna trenerska izobrazba manj pomembna kot košarkarski občutek, da je torej nek trenerski "šmek" bolj efekten kot načitan, izobražen trener. Kaj je vam dala trenerska šola v Zagrebu?
Meni je dala veliko. Saj sem vpil veliko teoretičnega znanja, toda zame je bilo bolj pomembno, da sem dobil neko trenersko intelektualno širino, da sem lahko komuniciral z ljudmi, ki so košarko igrali na precej višjem nivoju kot jaz in imeli drugačne vpoglede. Jaz nisem bil nikakršen igralec in biti v stiku z ljudmi, ki so živeli vrhunsko košarko, je bilo zame neprecenljivo. Vseskozi sem govoril, klical, gledal, bil odprt za stvari. Takrat je bilo to težje, ni bil čas interneta. Imel sem milijon videokaset, gledal milijon tekem, prebral milijon knjig. Vprašanje, če bi šel še enkrat čez vse to. Ampak navsezadnje sem ponosen na to. Tisto znanje, kako planirati trenažni proces, kako izvajati razvojne treninge, kako postaviti klubski sistem … Vse to smo potem prenesli v Trbovlje, Celje in, ko sem postal selektor, na žensko reprezentanco. Ko sem prišel na KZS, so naše mlade reprezentance redno izgubljale s Hrvaško, Srbijo in tudi Madžarsko za 40 ali 50 točk. Naš sistem je bil zastarel, igralke taktično nedovršene, selekcija slaba. Vidimo pa, kje smo zdaj. Pred manj kot dvema letoma so bila naša dekleta, na čelu z izjemno Leo Bartelme, mladinske evropske prvakinje.
Kdo od predavateljev je na vas pustil največji vtis?
Morda Neven Spahija. Bil je dober Draženov prijatelj in sem ga zato najbrž gledal z drugačnimi očmi. Ne bi pa rekel, da je on moj trenerski vzor. Sem se pa od njega veliko naučil. Takrat na naši Fakulteti za šport še ni bilo Katedre za košarko in Zagreb je bil zame res prava izbira.
Damir Grgić.
Istočasno s šolanjem ste seveda tudi trenirali?
Seveda. Istočasno sem delal z mladinskimi kategorijami fantov v Hrastniku in dekleti v Trbovljah. V Hrastniku smo vzgojili eno najboljših generacij v zgodovini kluba, igrali v prvi mladinski ligi. V Trbovljah pa je začela velike potenciale kazati generacija deklet z Niko Barič in Ines Kerin. Ta generacija je osvojila državni naslov v pionirski in nato še kadetski konkurenci. V tem času me je poklical Blaž Bergant, če bi postal njegov pomočnik v kadetski reprezentanci. Pomočnik sem bil dve leti, nato pa sam prevzel ekipo kot selektor. Vpeljali smo nov način igranja, nov način razmišljanja. Takrat se je začel vzpon slovenske ženske košarke, okoli leta 2008, 2009. Gradili smo postopno in uvajali sistem.
Kaj so bile glavne spremembe, ki ste jih uvedli?
Ženska košarka se je pri nas igrala počasi, pasivno, z dvema centroma z ozko postavljeno obrambo. To smo hoteli spremeniti in temu prilagodili tudi selekcioniranje. Skoraj istočasno kot reprezentanco sem začel delati v celjskem klubu in v obeh strukturah smo uvedli enake procese, gradili na enak način. Začeli smo igrati agresivno, tako kot se košarka igra danes. Začeli smo uvajati druge igralne vzorce, začeli smo več igrati "pick and roll", želeli smo biti tehnično primerljivi z najboljšimi v Evropi. Sprva seveda pri mlajših selekcijah, a počasi smo začeli dobivati dobre igralke, primerne za to novo filozofijo. Igrati hitro, agresivno, s podvajanji v obrambi, s hitrimi prehodi, enim pravim centrom … Vse to je bilo za našo žensko košarko nekaj novega, v Evropi pa je bila to normalna praksa.
Celjski klub je, podobno kot Krim v ženskem rokometu, postal valilnica za reprezentanco …
Že pred mojih prihodom je bila Cinkarna, pred tem Merkur Celje, dominantna v Sloveniji, kjer je imela v 90-ih letih primat ljubljanska Ježica, ki je igrala tudi Evroligo. Ko sem prevzel člansko ekipo v Celju, sem dal priložnost mlajšim igralkam, izobraženim v novem sistemu. Sprva seveda ni bilo rezultatov in še danes sem hvaležen vodstvu celjskega kluba, ker so verjeli vame, potem ko sem v prvih dveh sezonah izgubil državno prvenstvo, tudi na račun neizkušenosti ekipe. Dvakrat nas je premagala Hit Casino Krajnska Gora, kjer so takrat imeli dovolj denarja in veliko reprezentantk. Toda v tistem obdobju se je slovenska ženska košarka začela spreminjati za tisoč procentov. Že po dveh letih se je to poznalo na reprezentančnem nivoju, kjer smo se z mladinkami prvič v zgodovini uvrstili v divizijo A. Res smo stremeli k temu, da se pri mladih poudarja razvoj tehničnega znanja. Nikoli ne znaš vsega v tehničnem elementu in nikoli nisi popoln, vedno je lahko boljše, hitreje, močneje. In to je bil moj moto. Kljub temu pa smo morali, ker je bil naš bazen talenta vseeno precej manjši od največjih v Evropi, kot ekipa biti taktično dovršeni. Če si kakovostno ali fizično inferioren, moraš iskati taktične rešitve, moraš biti inovativen. Igralke so morale razumeti, kaj želimo doseči na igrišču, kaj želimo izkoristiti pri tekmicah in kje so naše prednosti. Morali smo biti torej tehnično in taktično dovršeni, da bi lahko parirali.
Kako hitro ste videli, da ste na pravi poti?
Precej hitro. Poleg sistema igre sem želel kot selektor vzpostaviti tudi kult reprezentance. Da bi se torej igralke zavedale, da je igranje za Slovenijo nekaj več in da se vsi v tej reprezentanci počutijo dobro. V strokovni štab sem povabil pozitivne ljudi, ki razmišljajo samo o košarki in ki pozitivno delujejo na igralke. Naša velika prednost je postajalo prav to, da je večina teh deklet že igrala skupaj najprej v mlajših kategorijah, nato pa, tudi kot še zelo mlade, tudi na nivoju članske lige, kjer smo jim dali priložnost. Ko so postale članice, so imele tako več izkušenj, več težkih tekem za sabo kot njihove vrstnice. Tako smo bili že kmalu, leta 2009 v mladinski kategoriji na pragu medalje na evropskem prvenstvu. Ključ je bil to, da so naša dekleta dobila priložnost v članski kategoriji mnogo prej kot igralke v Franciji, Italiji, Rusiji, Španiji … Veliko ljudi pravi, da slovenska liga ni kvalitetna. Slovenska liga je idealna za razvoj mladih igralk in s tem, ko smo mi te mlade igralke vrgli v prvi plan, smo naredili korak pred ostalimi. Zato pravim, da je Celje enostavno korak pred ostalimi na tem področju v Sloveniji - v načinu razmišljanja, kako vzgajati in kako delati rezultate. Mi delamo rezultate in obenem vzgajamo igralke, kar je najtežje v svetu športa. Veste, saj niso samo v Celju hoteli imeti ženskega košarkarskega centra, tudi drugje so vlagali. Toda v Celju nismo podpisovali igralk samo zato, da bi bili prvaki, ampak ker smo jih hoteli kot dolgoročni projekt in jim tudi ponudili dobre pogoje za razvoj. Nič nas ne bi motilo, če bi imelo močno konkurenco. Naj bo to Ježica, Ilirija, Triglav, Kranjska Gora … Nihče jih ne ovira. Ljudje so mislili, da smo mi v Celju pač obremenjeni z rezultatom, da želimo samo rezultat. Ne. Rezultat našega razmišljanja so naši rezultati. Rezultat našega razmišljanja so rezultati v reprezentanci. Veste, saj tudi v Franciji ali pa Srbiji ni na ducate večjih centrov ženske košarke, tudi v Sloveniji jih ne moremo imeti veliko. Lahko pa bi imeli več kot enega, to gotovo. A krivda za odsotnost drugih močnih klubov gotovo ne leži v Celju. Mi smo slovensko žensko košarko pripeljali do tu, kjer je zdaj. Letos bi naša reprezentanca U20, če bi nastopila na žalost poškodovana Lea Bartelme, osvojila naslov evropskih prvakinj, to vam povem. Smo med močnejšimi v Evropi, nikoli nismo bili tako močni. Nikoli nismo imeli toliko košarkaric po močnih evropskih klubih. In to je tudi zasluga celjskega kluba. Mi smo delali z mladimi domačimi igralkami in ekipi dodali po eno ali dve tujki, s katerimi smo potem osvajali tudi regionalno ligo.
Damir Grgić.
Cinkarni Celje nekateri očitajo, da je preveč dominantna za slovenski prostor …
Saj razumem. Toda poglejte … V Sloveniji komajda imamo dovolj ekip, da sestavimo eno člansko ligo, pa še tu prevladujejo mlajše igralke. V Sloveniji praktično nimamo izbora igralk, višjih od 190 centimetrov, praktični jih ni. Bazen je izjemno majhen. To, da perspektivne igralke zberemo v eni sredini, jih uigravamo in tako pridobivamo neko prednost na reprezentančnem nivoju, je edina pot. Saj danes veliko naših reprezentantk, skoraj vse, igrajo v tujini. Pri nas v Celju imamo mlade, v letošnji sezoni smo spet povsem prevetrili ekipo. Tudi sam bi z veseljem videl še kakšno močno sredino v Ljubljani in še kje drugje, kjer se je v preteklosti že kaj dogajalo, a zaenkrat je kakor je. V Celju so pogoji za delo urejeni, res se trudijo za žensko košarko kot nikjer drugje v Sloveniji. Mislim pa, da rezultati, tako na klubskem kot na reprezentančnem nivoju, govorijo sami zase.
Skupaj z vašo trenersko kariero se je vzpenjala igralska kariera Nike Barič, dolgoletne kapetanke Slovenije in vaše prijateljice iz Trbovelj. Kako pomembna je bila ona v tej zgodbi vzpona slovenske ženske košarke? Navsezadnje je prva Slovenka, izbrana na naboru lige WNBA …
Nika je ekstra talent. Nika bi uspela tudi v nogometu, tenisu in kakšnem drugem športu. Rekel bom, da je bila na nek način sreča, da sta se najini zgodbi prepletli. Začel sem jo trenirati, ko je bila v drugem razredu osnovne šole in res je popolnoma razumela, kaj želim videti na igrišču. Nika je bila kot najstnica tehnično najboljša igralka v Evropi, dominantna na poziciji organizatorke v svoji generaciji. Čeprav je bila za glavo ali glavo in pol nižja od vseh … Ampak enostavno je bila tehnično in taktično toliko boljša, bila je hitra v razmišljanju in izvedbi. Brez nje naša reprezentanca ne bi bila tam, kjer je. Naša ženska košarka ne bi bila tam, kjer je. Seveda je imela Slovenija tudi pred njo vrhunske igralke, kot so bile Daliborka Jokić, Sabina Felc, Maja Erkić, Mojca Marković … Toda naša reprezentanca ni imela rezultatov. Nika je bila prva predstavnica naše nove šole. Odprla je vrata za slovenske igralke v Evropi.
Ko ste leta 2015 postali selektor slovenske članske ženske reprezentance, Slovenija še nikdar ni igrala na EuroBasketu. Hitro se je pokazalo, da ste bili prava izbira, saj ste se na evropsko prvenstvo prebili trikrat zapored in tam kazali več kot dostojne predstave …
Že pred tem me je bivše vodstvo KZS - Iztok Rems in Matej Avanzo, povabilo k vodenju ženske izbrane vrste, a sem odklonil. Leta 2015 sem na sestanku z Rašom Nesterovićem in Matejem Erjavcem sprejel to vlogo. Takrat so bile mlajše kategorije že konkurenčne, članska še ne. Postavil sem tri pogoje za sodelovanje. Želel sem, da ženska reprezentanca domače tekme igra v Celju, da lahko naturaliziramo tujko in da direktor Celja Uroš Kranjc postane direktor reprezentance. Prva dva pogoja so mi tudi izpolnili, tretjega, kljub sprva drugačnim zagotovilom, ne. Ampak sem to pogoltnil in nadaljeval z delom. V tistem trenutku smo bili v četrtem, najnižjem evropskem kvalifikacijskem bobnu. Žreb nam je v kvalifikacijah namenil Latvijo in Litvo, dve od najboljših izbranih vrst v Evropi. Prva tekma je bila v Litvi, v Klaipedi in spomnim se, da je bil po več letih celo prenos tekme ženske reprezentance na RTV SLO. Pred tekmo sva si s pomočnikom Gašperjem Slugo želela le, da ne bi dobili "porcije", da torej ne bi izgubili z veliko razliko. Mi smo tisto tekmo zmagali in od takrat so se stvari spremenile, igralke so mi začele verjeti. Potem smo pred polno dvorano v Celju premagali Latvijo in kasneje še Litvo. Prvič smo se uvrstili na EuroBasket. Spet smo imeli neverjetno smolo pri žrebu in v predtekmovanju EuroBasketa 2017 smo se soočili s Francijo, Grčijo in Srbijo. Za koš smo izgubili s Francijo, premagali Grčijo in izgubili s Srbijo ter v krogu treh ekip z enakim številom točk potegnili kratko ter ostali brez izločilnih bojev. Praktično smo bili že na našem prvem EuroBasketu torej le za koš oddaljeni od četrtfinala.
Istočasno ste bili tudi selektor mlade izbrane vrste U20, ki je istega leta osvojila prvo slovensko žensko medaljo na evropskih prvenstvih …
Res je. Bilo je precej naravno, da sem vodil tudi mlado reprezentanco, saj sem veliko igralk poznal iz Celja. Takrat smo na turnirju na Portugalskem osvojili srebro, v finalu nas je premagala Španija. In poklopilo se je tako, da je po članskem EuroBasketu 2017 šest starejših igralk končalo svoje reprezentančne kariere, jaz pa sem v ekipo vpoklical šest igralk iz te srebrne generacije U20. Tudi v naslednjem kvalifikacijskem ciklusu smo imeli težaven žreb, s Francijo smo se morali soočiti brez treh igralk prve postave, a smo jih taktično prelisičili, v košarkarskem smislu pretepli. Bili smo ena prvih reprezentanc, ki je v obrambi prevzemala vse, torej smo vseskozi vršili pritisk na žogo in bili agresivni. Takoj, ko je šla žoga pod naš koš, smo podvajali. To je bilo atipično za tisto obdobje, to je bil naš recept za uspeh. Proti eni ekipi na tak način ne moreš presenetiti večkrat, enkrat pa lahko. In mi smo mnoge šokirali.
Damir Grgić.
Na vašem drugem EuroBasketu leta 2019 v Srbiji ste bili le za kanček oddaljeni od uvrstitve na olimpijske igre. Je bilo razočaranje veliko?
Seveda. Na tisti nesrečni tekmi z Belgijo, ki je kasneje dvakrat osvojila evropski naslov, smo bili en koš oddaljeni od olimpijskih iger. Takrat bi v Tokio potovali skupaj z moško košarkarsko reprezentanco, ki se je prav tako prvič prebila na OI. Razočaranje je bilo veliko, čeprav si še nekaj let nazaj nismo niti predstavljali, da bomo tu.
Vaš tretji EuroBasket se je igral leta 2021 v Franciji in Španiji. Premagali ste Turčijo, izgubili z Belgijo in premagali Bosno in Hercegovino, v prvem izločilnem boju pa naleteli na Rusijo. Najbrž niste slutili, da bo to vaša zadnja tekma na klopi reprezentance?
Ne, gotovo ne. Po tistem prvenstvu sem bil osebno najbolj razočaran, saj smo igrali odlično, čeprav smo imeli veliko težav. Tik pred prvenstvom so se pri Niki Barič spet pojavile težave z rakom ščitnice in na prvenstvu je lahko igrala največ štiri minute v kosu, potem se je morala nekaj minut hladiti. Rusija pa nas je dobila pošteno in tu ni kaj.
Če strneva, lahko rečeva, da ste dosegli izjemne rezultate. Znate bilanco na pamet?
Skupno smo v treh ciklusih odigrali 16 kvalifikacijskih tekem in jih 14 zmagali, izgubili smo le na dveh tekmah, kjer zmage nismo potrebovali - na gostovanjih v Latviji in Franciji, pred katerima smo si že zagotovili uvrstitev na zaključni turnir. Na evropskih prvenstvih smo skupno odigrali deset tekem, štiri dobili, šest izgubili. Iz reprezentance, ki je proti najboljšim izgubljala za 40, 50 točk, smo postali tako močni, da smo bili na mojem zadnjem prvenstvu vsi globoko razočarani, ker se nam je izmuznil boj za medalje. Dokazali smo, da ni šlo le za eno nadarjeno generacijo in slučaj, ampak smo postali stalnica v evropskem vrhu, konkurenčni vsem. EuroBasket 2023 v Sloveniji je bil moj zadnji cilj. Takrat bi gotovo ciljali na medaljo in najbrž bi po prvenstvu v vsakem primeru odšel s selektorskega mesta. Za to, da bomo imeli EP doma, smo izvedeli poleti 2021. Plan je bil, da s to generacijo doma napademo vrh. Toda na žalost nisem dobil te priložnosti, videli pa smo, kako se je vse razpletlo. Gotovo ne v dobro smer za slovensko žensko košarko.
Ste imeli še kakšnega asa v rokavu?
Enega. Shante Evans je bila z nami v vseh treh reprezentančnih ciklusih in vsi smo ji zelo hvaležni za vse, kar je naredila za Slovenijo. A treba je vedeti, da to ni igralka, ki bi lahko prišla denimo v ekipo lige WNBA. Druge reprezentance so imele naturalizirane igralke, ki so v WNBA igrale na tekmi All-Stars, ki v WNBA dosegajo trojne dvojčke. In eno tako je Slovenija dobila po mojem odhodu, takšna igralka je Jessica Shepard. Njo sem želel pripeljati že pred mojim tretjim ciklusom, a so na KZS takrat dosegli dogovor z vlado za naturalizacijo Mika Tobeya, mi pa smo ostali brez okrepitve. Sicer pa te ameriške igralke ponavadi odigrajo le en ciklus, da dobijo evropski potni list, nato pa ne igrajo več. Shante pa je igrala tri cikluse.
Kako in kdaj ste izvedeli, da niste več selektor?
Izvedel sem deset dni pred začetkom kvalifikacij za domači EuroBasket, ki so bile za nas kot gostitelje sicer zgolj pripravljalne narave. Da ne bom selektor, sta mi v Celje prišla povedat Nesterović in Erjavec. Poglejte, takšne stvari se v športu dogajajo. To sem moral sprejeti. A dejal sem jima, da to ni fer. In tudi ni imelo efekta. Sam sem sicer hotel oditi že po mojem drugem EuroBasketu leta 2019, saj sem bil psihično izčrpan, a so me takrat prepričali, da ostanem. Po tretjem EuroBasketu, julija 2021, pa sem potem seveda želel ostati še en ciklus, katerega vrh bi bil domači turnir. Od julija do novembra mi ni nihče dal slutiti, da ne bom več selektor. Pričakoval sem, da bom ostal. Ker sem si to zaslužil in ker sem zrasel s to generacijo. Zaslužil sem si tudi vrhunsko naturalizirano igralko, ki bi nam pomagala do medalje. Želeli smo igrati v Celju. Izkazalo se je, da so na KZS hoteli igrati v Ljubljani, pred praznimi tribunami … Veste, ni se prvič zgodilo, da je Slovenija pred domačim evropskim prvenstvom domačega strokovnjaka zamenjala s tujcem. Do tega nivoja smo prišli s slovenskimi trenerji. Na domačem EP pa je ekipo vodil trener, ki ekipe ni poznal, ki nikoli ni delal z mladimi igralkami in katerega karakter in način vodenja je bil povsem drugačen od mojega.
Kakšne razloge za menjavo so navedli?
Rekli so, da bodo pač šli v drugo smer. Očitno so smatrali, da bi morali rezultati biti boljši. Tudi sam sem bil razočaran, da nismo osvojili članske medalje, toda če pogledam, v kakšnem stanju sem reprezentanco prevzel in v kakšnem sem jo zapustil, mi težko kdo karkoli očita.
Je bila v ozadju vaše zamenjave morda tudi želja kakšne igralke, ki ji je šlo kaj v nos?
Gotovo. Ne bom poimenoval igralke, saj mi nikoli ni kaj takega rekla v obraz. Je pa morda katera od igralk mislila, da bi lahko bila ona v vlogi Nike Barič, da bi lahko imela vodilno vlogo v ekipi … Pa se je potem izkazalo, da temu ni dorasla. Igre in rezultati so pokazali, kaj je realnost. Morda kakšna igralka ni razumela, da je za vodenje potrebno še kaj drugega kot igralska kakovost. Rekel pa bom, da tam, kjer igralci, igralke, agenti in starši vodijo kadrovsko politiko, tam uspeha ni. Ne vem, kako je v NBA, toda pri nas to gotovo drži. Se je dobro videlo na parketu.
Je bil to za vas najtežji trenutek kariere?
Da. Pa tega nisem vzel osebno. Vem, da je to takšen posel, da je interesov veliko. Je pa bilo vseeno zelo težko.
Damir Grgić.
Vaš naslednik Georgios Dikaulakos je na domačem EuroBasketu s Slovenijo zabeležil izključno poraze. Že pred prvenstvom je prišlo do oddaljitve Nike Barič od reprezentance in ekipa je pred praznimi tribunami v Stožicah delovala bledo. Kako ste vi spremljali situacijo?
Z Niko in tudi nekaterimi drugimi reprezentantkami sem seveda ostal v kontaktu, saj so se naše poti še vedno križale. Rekel bom le to, da je Nika Barič zapustila reprezentanco, ker je videla, da vzdušje ni pravo, da se podirajo določeni temelji, na katerih se je gradil naš uspeh. Če delaš v Sloveniji, je vzdušje ključno, pri nas pa je bilo pred domačim Eurobasketom katastrofalno, kar vam lahko potrdil velika večina igralk. Seveda si stvari niso upale povedati na glas. Novi selektor z igralkami ni govoril izven parketa. Bil je čisti profesionalec, prišel na trening, oddelal trening na točno določen čas in odšel. Nobenega osebnega stika, nobene kemije. Brez osebnega odnosa ne moreš veliko potegniti iz mlade igralke. On pa z mladimi ni delal nikoli. V svoj klub je pripeljal Ajšo Sivko in jo večinoma držal na klopi, v reprezentanci pa je bila ena glavnih igralk. V klubu jo torej ni razvijal, v reprezentanci pa ji je dal odgovorno vlogo. To nima smisla.
Vas je ob prevzemu funkcije poklical in kaj povprašal za boljši vpogled v ekipo?
Ne, kje pa. Veste, če bi me poklical, bi mu jaz vse povedal po pravici in mu gotovo prihranil kakšno muko. Te igralke sem poznal, mnoge od malih nog. Povedal bi mu, kaj lahko pričakuje od katere, s katero je treba postopati tako ali drugače … Seveda bi bila izbira njegova, a gotovo bi mu lahko predal veliko koristnih informacij. Prepričan sem, da bi, če bi se slišala, tudi on marsikaj naredil drugače. Toda poslušal je svoje ljudi in se uštel. On je sicer kakovosten trener, a za nivo Evrolige, kjer so izkušene igralke. Je pa najin pristop povsem drugačen. Jaz dam veliko na psihološko pripravo, on temu ne daje poudarka. Njegov način ni obrodil sadov. Ena sama zmaga, še to pirova na zadnjem EuroBasketu, je pač premalo. Naredili smo korak nazaj.
Po Grku Dikaiulakosu je na zdaj na klop Slovenije sedel Madžar David Gaspar. Kako dobro ga poznate?
Ne preveč. Gre za še enega kakovostnega trenerja, ki pa je spet bolj za Evroligo. Po prvih dveh tekmah bi rekel, da je bilo proti Latviji dobro, proti Estoniji slabo. Sicer pa zdaj nimam več tako dobrega vpogleda v reprezentanco, saj je minilo že nekaj let. Upam, da mu bo šlo bolje kot predhodniku. Moral bo verjeti v naše mlade, torej igralke mlajše od 23, 24 let.
Ena teh igralk je trenutno poškodovana Lea Bartelme, gonilna sila naše zlate mladinske reprezentance, ki je letos začela igrati v NCAA za Maryland. Gre za še eno zasavsko dekle. Gre lahko po poti Nike Barič?
Gre za izjemno kakovostno in predvsem izjemno karakterno igralko, ki bi morala prevzeti vodilno vlogo v naši reprezentanci. Mislim pa, da bo Lea v prihodnosti kapetanka Slovenije. S 17 leti je bila MVP lige WABA. Kdor pozna sceno, ve, kaj to pomeni. Tu je tudi Blaža Čeh, ki za moje pojme tudi ne dobiva dovolj priložnosti v dresu Slovenije.
S Celjem ste ligo WABA osvojili trikrat zapored, lani ste prekinili zmagoviti niz s porazom v finalu. Kako svoje reprezentančne uspehe primerjate s klubskimi?
Težko to primerjam. V Celju ob rezultatih tudi kalimo igralke. Od mladih ne morem zahtevati zmage, lovorike. Se pa z uspehi seveda gradi karakter, raste samozavest. In tako se gradijo šampioni. V reprezentanci je bil cilj izključno rezultat.
V Celju ste letos povsem spremenili ekipo. Kako vam gre?
Glede na lani smo izgubili pet igralk, v primerjavi s predlansko sezono skupno kar devet. A cilj je tak, da bomo na koncu sezone spet v igri za vrh lige WABA, kjer je ob Budućnosti zdaj močna tudi bolgarska Montana. A v Celju dokazujemo, da znamo delati in na to smo zelo ponosni. Naš cilj je tudi, da se v naslednjih dveh letih spet začnemo igrati tudi evropska tekmovanja.
Damir Grgić.
Tega članka je škoda za ta beden portal..Pohvale avtorju..