Paspalj: živel pri pomočniku trenerja

Leta 1989 ste iz Partizana odšli v NBA kot eden prvih Evropejcev.
Nisem bil izbran na naboru, prišel sem kot prost igralec. Delal sem z velikim prijateljem Greggom Popovichem, ki je bil tedaj v San Antoniu pomočnik trenerja in je že pred 20 ali 30 leti začutil, da Evropejci v NBA lahko predstavljajo veliko silo. V San Antoniu je bila zame dobra izkušnja in popolnoma druga filozofija glede na Evropo. Menim, da smo utrli pot mnogim igralcem. Rezultat tega je, da danes v NBA skoraj ni ekipe brez Evropejca.

Kako so tedaj gledali na vas Američani?
Sprva je bilo zanje neobičajno, da smo v NBA Evropejci, ampak to sliko sta kmalu spremenila Vlade Divac in Dražen Petrović. Prinesli smo drugačen šarm tako v igri kot v odnosih.

Drži informacija, da ste takoj po prihodu nekaj časa živeli kar pri Greggu Popovichu?
Da, bila je zanimiva izkušnja. Če rečem, da so mi dragi prijatelji, rečem premalo. On, njegova žena in otroci so prečudoviti ljudje. Zanimiva zgodba je o treningu, (ne)igranju, odnos prvega trenerja (Larry Brown, op. a.), dvomi … Konec sezone nisem bil več član Spursov. Bila je poučna izkušnja, prežeta z žalostnim dejstvom, da nisem imel veliko priložnosti, čeprav bi jih lahko imel. Tako vsaj pravijo drugi. Sledila je vrnitev v Partizan, nato v Grčijo, kar je izpadlo zelo dobro.

Omenili ste odnos z Larryjem Brownom …
On je človek, ki niti dandanes ni spremenil svojega pogleda na Evropejce glede tega, da ne morejo biti resen del NBA-košarke. Normalno je, da se s tem nihče več ne strinja. Prizadelo me je, da me on ni videl kot del moštva, na katerega bi se ekipa lahko zanesla v določenem trenutku. Gre za ogromno število tekem in ko prideš kot eden od najboljših evropskih igralcev, se ne moreš imeti za novinca, posebno pa se ne moreš zadovoljiti s tem, da se v dobri ekipi – v kateri sem bil tudi jaz zelo dober – ne počutiš kot del moštva. To mi seveda ni bilo všeč, zato nisem želel ostati še eno leto.

Je res, da Brownu ni ugajalo vaše nagnjenje h kajenju?
Kajenja nisem skrival, a vseeno to nima povezave z igro. Kar se je dogajalo na igrišču … Imel sem občutek, da so kadili drugi, ne jaz. Malo šale. Če je bil to vzrok, je, moram priznati, precej neumen.

Morda še bolj trapast je očitek, da ste bili preveč zvesti picam.
Ma, ne! Prišel sem v ZDA z malo znanja jezika, Američanom je bilo zanimivo, da nekdo zna samo pet besed … Ampak moram priznati, da sem pred kratkim začuda nekje našel ta stari kupon za pico! Navijači pa so mi bili na splošno naklonjeni. Toda Spurs me niso pripeljali kot rookieja, ampak kot najboljše krilo v Evropi in enega najboljših igralcev. Pri 22, 23 letih se ne moreš zadovoljiti s tem, da si, kar nisi.

Z Olympiacosom ste igrali finale Evrolige, a niste stopili na vrh Evrope.
Trikrat sem igral na zaključnem turnirju. Leta 1994 menim, da smo bili z Olympiacosom prepričljivo najboljše moštvo v Evropi. To je bilo dejstvo, vendar smo odigrali verjetno najslabših deset minut v zgodovini košarke. Izgubili smo z moštvom, ki je bilo mnogo slabše (Joventut Badalona, op. a.), čeprav ga je vodil pravi strokovnjak, Željko Obradović. Če bi se mi 'normalno' obnašali na igrišču, jim ne bi bilo pomoči. Ampak izgubili smo. Če obstajata dve stvari, ki sta zame zakleti, sta olimpijsko zlato in zmaga v Evroligi. Vse ostalo je bilo res super.

Z reprezentanco imate kar sedem kolajn z velikih tekmovanj. Katerih se spomnite z največjim ponosom?
Najraje se spomnim zlate kolajne z EP v Grčiji leta 1995. Prišla je v trenutku, ko se je to zdelo skoraj nemogoče. Okrog nje se vrtijo mnoge druge stvari. Ampak absolutna premoč košarke iz nekdanjih jugoslovanskih prostorov so bila leta 1989, 1990 in 1991, ko smo imeli takšno generacijo … Če bi ostali še šest, sedem let skupaj, bi si nas (Jugoslovane, op. a.) svet še kako zapomnil. Nato se je zgodilo, kar se je, in vsak je krenil svojo pot. Nato Srbi tri leta nismo igrali, zato mi je ta kolajna iz leta 1995 ena najdražjih.

Če bi Jugoslovani ostali skupaj, bi bili boljši tudi od sanjskega moštva?
V Barceloni verjetno ne, ampak že na svetovnem prvenstvu 1994, ki bi moralo biti v Beogradu, a ni bilo, ali v Atlanti 1996 na olimpijskih igrah smo bili dobra ekipa. Leta 91, 92 še nismo bili zreli, to bi morali postati v letih kasneje. Ne vem, ali bi nam (Jugoslovanom, op. a.) denimo od leta 1988 do 1998 lahko kdo prišel blizu ali nas premagal.