"Tisti dan sem spoznal, da lahko človek leti." S temi besedami je Frederic Weis (48) pospremil zabijanje Vinca Carterja pred natanko četrt stoletja na olimpijski tekmi v Sydneyju. Ameriški zvezdnik je 25. septembra 2000 na obračunu s francosko reprezentanco v deželi tam spodaj poskrbel za enega najbolj ikoničnih prizorov v zgodovini mednarodne košarke s "posteriziranjem" 218 centimetrov visokega tekmeca.
Gledalci v dvorani ter tudi širom sveta so bili t.i. "zabijanju smrti" priča 16 minut pred koncem srečanja ob vodstvu ameriške reprezentance za 15 točk. Po zgrešenem poskusu polaganja Garyja Paytona je do skoka prišel Yann Bonato, čigar podajo je prestregel Carter in se po dveh odbojih žoge brez oklevanja pognal v zrak, preskočil francoskega centra in pošastno zabil.
Carter je pred tem osvojil tudi tekmovanje v zabijanju na NBA All-Star vikendu, tako da njegove sposobnosti niso bile vprašljive, a vseeno je bil prelet 218 centimetrov visokega francoskega košarkarja impresiven podvig tudi za njegove visoke standarde.
"Šokiran sem bil. Ali se je to res zgodilo?" je takrat dejal selektor ameriške reprezentance Rudy Tomjanovich. "Ko sem videl posnetek ... neverjetno. Še vedno ne morem verjeti, da se je to zgodilo," je dodal.
Carter v tistem trenutku ni povsem dojel veličine tega zgodovinskega trenutka, to zavedanje ga je dohitelo šele v slačilnici, ko je imel tudi sam možnost večkratnega ogleda posnetka.
"Za trenutek sem bil na nekem drugem planetu. Šele ko sem si pogledal posnetek, sem dojel, kako je izpadlo. Otrok enega izmed reprezentannih kolegov je vse posnel s kamero. Posnetek sem pogledal sedemkrat zapored. Takrat me je prešinilo, kaj mi je uspelo. Dejansko sem preskočil človeka."
Kaj pa "žrtev"?
Tudi Weisa je Carterjev vrhunec kariere močno zaznamoval, saj ga zabijanje ameriškega zvezdnika tudi četrt stoletja kasneje še vedno spremlja na vsakem koraku.
"Če nekdo omeni moje ime, me vsi poznajo kot košarkarja, prek katerega je zabil Vince Carter," je izjavil lani za ESPN-ov dokumentarni film. To ga, kot pravi, niti ne moti preveč. "Vince Carter se je s tem zabijanjem zapisal v zgodovino. Zaslužil si je. Na žalost sem tudi sam na tem posnetku. Tisti dan sem spoznal, da lahko človek leti."
Kevin Garnett (levo), Frederic Weis (sredina) in Jason Kidd na tekmi med ZDA in Francijo.
Nekaj let kasneje je bilo Weisovo življenje v razsulu, najnižjo točko pa je dosegel leta 2008, ko si je poskušal vzeti življenje. Njegova pot je šla strmo navzdol po tem, ko so njegovemu sinu v ranem otroštvu diagnosticirali avtizem, košarkar pa je pokušal žalost utopiti v alkoholu in zapadel v globoko depresijo.
Po neuspelem poskusu samomora se je odpovedal opojnim substancam in se pobotal z ženo. "Želel sem končati vse skupaj," je nekoč dejal v intervjuju za New York Times. Ko se je prebudil, je občutil veliko olajšanje. "Še nikoli v življenju nisem bil tako srečen," se spominja.
Epizoda ga je naposled streznila, odtlej pa je začel na svet gledati z drugačnimi očmi. "Ni me uničila košarka, ampak moje zasebno življenje. Košarka me ne more uničiti. Po sinovi diagnozi sem bil zlomljen, vendar sem trdo delal na sebi, da bi postal boljši človek. Srečen sem. Življenje je lepo," pravi 48-letnik.
Povedal je še, da ni preveč obremenjen s svojo vlogo v Carterjevem ikoničnem trenutku. "To je bilo izjemno zabijanje, a še vedno je štelo samo dve točki," je v smehu dejal.
