Kaj vam pomeni, da lahko svoje znanje prenašate na mlajše rodove?
To je po končani karieri ena najboljših reči, ki sem se jih lotil v košarki. Delo z najmlajšimi je nekaj posebnega, nekaj kar ti vliva dodatno voljo in zadovoljstvo. Ko vidiš veselje in tudi napredek pri teh otrocih, je to nekaj najlepšega kar si lahko predstavljaš.
Vaša baza je Strunjan ...
Že od samega začetka smo v Strunjanu. Imamo tri zunanja igrišča, na sredini je igrišče za minibasket ... Vse je ograjeno, tudi razsvetljeno in tako lahko igramo tekme tudi po osmi uri. Štiriindvajset ur na dan imamo na voljo še telovadnico, pravzaprav celo šolo z učilnicami, tako, da je to pravi košarkarski kamp, z vso infrastrukturo, ki jo takšen kamp mora imeti.
Ste tudi sami kdaj sodelovali na takšnih kampih?
Sem. Ko sem bil star 15 let, sem bil 14 dni v ZDA in sodeloval na velikem kampu, ki ga je vodil Bill Foster, trener na Durham University. Takrat sem se navdušil nad tem. Celotno kariero sem razmišljal, da bi nekaj podobnega naredil tudi v Sloveniji. Delamo ogromno, dvakrat na dan treniramo, od osme ure naprej so na vrsti tekmovnja in tekme. Gre za pravi košarkarski kamp, ampak seveda se najde tudi dovolj časa za zabavo, za kopanje ... Gre za vrhunske športne počitnice.
Ste tudi sami vseskozi na kampu?
Ves čas tabora sem tam; od prvega do zadnjega dne. Od jutra do večera ne zapuščam kampa, ki traja štiri tedne. Seveda mi pomaga cela ekipa spremljevalcev, voditeljev in trenerjev.
Še pokažete kakšen trik na igrišču?
Vseskozi sem v opremi in zraven na igrišču. Še vedno znam kaj pokazati, vreči na koš in se poigrati z njimi. Tako dolgo kot bosta košarkarska šola in kamp nosila moje ime, tako dolgo bom zraven. Ko tega ne bom več sposoben, ne vem, če bomo še imeli šolo.
Na katerega od nekdanjih učencev ste še posebej ponosni?
Na kampu je v preteklosti sodelovala kopica zdajšnjih vrhunskih igralcev. Eden takšnih je Beno Udrih. Njega vedno rad izpostavim. Bil je šest let pri nas, sodeloval je na dveh izmenah. Tisto šesto leto, ko je bil star 15 let, ga je trener Boris Zrinski vzel v člansko ekipo Polzele in zato je moral odpovedati. Zanj smo bili seveda zelo veseli.
Nekaj časa ste sicer vodili Olimpijo, a ste hitro odnehali. Vas ni nikoli zamikalo, da bi se kot trener vrnili k članskim ekipam?
Ne. Trener Olimpije sem bil res zelo kratek čas, nato pa sem po tistih nekaj mesecih sam odstopil. Ugotovil sem, da to ni delo zame. Takrat sem tudi javno izjavil, da nikoli ne bom več trener članskih ekip in svojih besed sem se tudi držal. Tudi zdaj ni nobenih možnosti, da bi se vrnil v člansko košarko. Ni teorije, da bi zapustil svojo košarkarsko šolo. Nikoli me ni zamikalo kaj drugega.
