Kruha in iger? Lepo vas, no, prosim.

Če se še tako trudim, ne morem razumeti komentarjev nekaterih ljudi, ki so tako ali drugače pomagali zafurati to državo, da je evropsko prvenstvo v košarki le krinka za to, da nam v ozadju kradejo državo, kratijo pravice in da nam mažejo oči z igrami. Na tekmah kdo deli kruh? Ljudje si od svojih mizernih plač odtrgajo nekaj deset evrov, da se vsaj za dve uri počutijo normalno. Morda pa je ravno to ta izkrivljena psihologija kruha in iger, ki mi jo prodajajo? Vendar potem to hkrati tudi pomeni, da je Čufer načrtoval zmago proti Španiji, da je lahko naslednji dan likvidiral dve banki? In da si je evropsko prvenstvo včeraj izmislila Bratuškova in ga nismo začeli načrtovati še v času debelih krav. Ne vidim torej logike. Ljudje ne dobijo kruha z igrami, ampak s tem, ko oddajo kakšno sobo, prodajo kakšno pivo več. Torej je, če že drugega ne, potrebno igre in kruh razvezati in jih postaviti v odvisnost. Kruh zaradi iger.

Pa da smo si na jasnem, nisem pretiran ljubitelj košarke. V bistvu sem jo nehal spremljati, ko je Michael Jordan začel igrati golf. A vseeno, bil sem na tekmi, ko smo razbili Špance, ne zaradi sebe, ampak svojega sina, ki še ne ve, kako razdeljen je ta narod, ki ne vidi ničesar pozitivnega v ničemer. Vsi zeleni, pa če so pod majico rdeči, črni ali roza, so v dvorani dihali kot eno, končno sem se tudi sam znova počutil kot del nečesa večjega. Da smo narod, ki zna stopiti skupaj in narediti velike stvari. Skupaj ali brez peterke na parketu. Trivialno? Morda. Po zmagi sva se s sinom spontano objela … Povejte mi še kakšen trivialen razlog za objem med očetom in sinom? Šport mladino potegne iz ulic, postavi jim vzore, cilje, daje voljo, da ne odnehajo …  

Evropsko prvenstvo bo trajalo slabih dvajset dni. Državo smo uničili v dobrih dvajsetih letih. Nam bo teh slabih dvajset dni res nametalo toliko peska v oči, da bomo izgubili spomin? Res ne znamo stopiti skupaj oziroma pustiti, da vsaj ljudje stopijo skupaj in kričijo Kdor ne skače, ni Slovenc! Res smo zagaman narod, ki mu ni rešitve, če še svoje uspehe vidimo kot orodje za manipuliranje in ne to, kar v resnici so. Tisto, kar nas povezuje. Torej tisto, zaradi česar nam nihče ne more ukrasti države.