Oboževan, a hkrati osovražen

"Nikoli nisem želel biti zgolj povprečen dirkač. To pač ni v moji naravi," je nekoč dejal Michael Schumacher. V 60. sezonah svetovnega prvenstva formule 1 je naslov prvaka osvojilo 31 različnih dirkačev, od tega jih je 14 doseglo več kot eno lovoriko. Največ med vsemi, sedem, danes 41-letni Nemec, ki se po treh letih dirkaškega pokoja vrača v najelitnejše tekmovanje. "Vedno sem konkurenčen, vedno se borim, nikoli se ne predam … zato sem toliko dosegel."

Čeprav se je o njegovi dirkaški etiki pogosto dvomilo, o njegovem dirkaškem talentu nikdar. Bil je hiter, preudaren, samozavesten, pameten in predan ter imel ob tem pogosto najboljši dirkalnik in izjemne sodelavce. Izpostaviti velja Rossa Brawna, ki je prav toliko zaslužen za Nemčevih pet Ferrarijevih naslovov kot dirkač sam. Schumacher je zmagal na 91 dirkah, na stopničkah je bil 154-krat, odpeljal je 76 najhitrejših krogov na dirki in bil 68-krat na najboljšem startnem položaju. Rekord je sinonim za Schumacherja.

Michaelova zgodba o uspehu se je začela v Kerpnu v dvorani za gokart, kjer je njegov oče polagal asfalt, mama pa je delala kot natakarica. Mali Schumi je v gokart prvič sedel pri štirih letih in bi pri osmih že nemški in evropski prvak. Šolo je pustil, se zaposlil kot mehanik, a le za kratek čas, saj je leta 1990 postal poklicni dirkač. Njegov prvi delodajalec je bil ta isti, ki ga je 20 let kasneje zvabil nazaj v formulo 1, Mercedes. V formuli 1 je debitiral leta 1991, z Jordanom je bil senzacionalno sedmi na kvalifikacijah, dirke v Spaju pa ni končal. Že na naslednji VN je nastopil za Benetton. In začela se je pisati pravljica. V štirih sezonah je osvojil dva naslova prvaka in 18 dirk. Ker je Ayrton Senna umrl, Schumacher ni imel prave konkurence. Dokler se ni pojavil Damon Hill, katerega je leta 1994 premagal šele na zadnji dirki s po mnenjem mnogih nešportno potezo.

Žurnal24 main

Po ubranjenem naslovu prvaka z Benettonom si je po sezoni 1995 postavil nov izziv. Izbral je Ferrari, ki ni osvojil naslova prvaka vse od leta 1979. "Naredil bom vse, da Ferrariju znova priborim številko 1. Ekipa in navijači to zaslužijo," je dejal od podpisu pogodbe. Leta 1996 z ranljivim dirkalnikom ni bil kos Hillu, leta 1997 pa ne Jacquesu Villeneuvu. Tista sezona se je končala s Schumacherjevo drugo črno piko, ko je v Jerezu na umazan način poskušal s steze spraviti Kanadčana. Neuspešno. A sledili sta le še dve neuspešni sezoni. Leta 1999 ga je premagal njegov tretji veliki tekmec, Mika Häikkinen, leta 1999 je zaradi zloma noge izpustil več dirk.

Med letoma 2000 in 2004 se je pisala zgodovina. Pet zaporednih naslovov prvaka s Ferrarijem. Leta 2002 je bil na vseh dirkah na zmagovalnem odru, leta 2004 je zmagal na 13 dirkah. A toliko zmag in naslovov ne bi bilo niti brez spornih moštvenih ukazov, ko se je moral zanj večkrat žrtvovati Rubens Barrichello. Pred petimi leti Ferrari ni bil več najmočnejši in Schumi je moral priznati premoč novemu tekmecu, Fernandu Alonsu. Ta ga je premagal tudi leta 2006, ko ga ni uspela iztiriti niti Michaelova umazana poteza s kvalifikacij v Monte Carlu.

Septembra 2006 je pred tifosi po zmagi v Monzi v solzah oznanil konec kariere. "Odločitev o koncu kariere je povsem njegova. Zdaj, ko jo je oznanil, sem zelo žalosten. Skupaj smo preživeli čudovita leta, veliko je bilo lepih, nekaj malega grdih. Teh dosežkov ne bo lahko ponoviti," je po koncu sezone 2006 dejal predsednik Ferrarija, Luca di Montezemolo. Nemec je po koncu dirkaške kariere postal Ferrarijev svetovalec in nameraval letos po poškodbi zamenjati Felipeja Masso. Zdaj ekipo, katere zaščitni znak je postal, pušča na cedilu in odhaja k velikemu tekmecu Mercedesu. Tifosom je strl srca.