Ukrajinska skakalka v višino Jaroslava Mahučik se je mesece pripravljala na Svetovno dvoransko prvenstvo v atletiki v Beogradu, nato pa je zadnji mesec razmišljala predvsem o eni stvari... Kako rešiti lastno kožo. Njene sanje o naslovu svetovne prvakinje so namreč prekinile rakete in bombe, ki so deževale okoli njenega stanovanja v Dnipru. Rusija je namreč napadla njeno Ukrajino.
A na koncu se ji je vendar uspelo rešiti ter celo prispeti v Beograd, kjer pa je izpisala eno najlepših športnih zgodb zadnjega časa, saj je na koncu kljub vsem težavam in tegobam uspela osvojiti medaljo. In to ne kakršnekoli barve. Postala je nova svetovna prvakinja v skoku v višino.
"To je bilo moje prvo Svetovno dvoransko prvenstvo. Zelo sem vesela, da sem osvojila to medaljo. To je medalja za mojo državo, prebivalce, vojsko. Presrečna sem, ker lahko predstavljam Ukrajino," je po največjem uspehu kariere izjavila mlada Ukrajinka, katera je doživela pravi vrtiljak čustev, saj so se solze radosti zaradi velikega uspeha mešale s tistimi grenkimi ob misli na trpljenje njenega naroda. Ni vedela, kaj naj počne, koga naj objame. V mislim je imela samo eno: "Ta zmaga je zmaga za Ukrajino!"
Mlada Ukrajinka je tako naslovu evropske prvakinje iz leta 2021 in svetovne podprvakinje iz leta 2019 ter aktualne osvajalke brona z Olimpijskih iger v Tokiu dodala še naslov svetovne prvakinje, do katere pa je prišla po pravi drami in epskem boju z Avstralko Eleanor Patterson.
Slednja je preskočila dva metra in postavila novi dvoranski rekord Oceanije, medtem ko je Mahučik to višino zmogla šele v tretjem poizkusu in se znašla v zaostanku, a je nato iz prvega poizkusa preskočila dva metra in dva centimetra, kar pa je bilo preveč tudi za odlično Avstralko. Bron je osvojila Kazahstanka Nadežda Dubovickaja, ki je s 198 centimetri postavil nov azijski dvoranski rekord.
Mahučikova bi sicer morala veljati za prvo favoritinjo tekmovanja, toda zaradi vseh okoliščin se ni vedelo, kaj se od mlade Ukrajinke sploh lahko pričakuje. Zadnji mesec praktično ni trenirala, prav tako pa je ves čas izgledala pretreseno in izgubljeno. Toda na koncu je bilo srce tisto, ki jo je vleklo naprej in ji pomagalo do velikega slavja.
"Bilo je 24. februarja, ob pol petih zjutraj, ko sem se prebudila v svojem stanovanju v Dnipru zaradi strašnih zvokov eksplozij, topovskih udarcev in streljanja. Še preden sem uspela poklicati starše, sem se zavedala, kaj se je zgodilo. Začela se je vojna. Grozno je, da je kaj takšnega možno v 21. stoletju. Ne morem z besedami razložiti, kaj sem čutila v tistih trenutkih in želim si, da nikomur na svetu ne bi bilo treba kdaj izkusiti kaj podobnega," je na Svetovnem prvenstvu razlagala Ukrajinka, ki se je nekaj časa skrivala v kleti, preden je iz mesta pobegnila v bližnjo vas.
"Po nekaj urah čiste groze in panike smo zapustili mesto in se preselili v majhno vasico nedaleč od naše hiše. Takrat ni nihče niti pomišljal o kakšnih treningih, saj smo bili prisiljeni dneve preživeti v kleti, spremljajoč novice, kaj se dogaja v Kijevu, Harkovu in drugih mestih. Šele po nekaj dneh na vasi sem začela ponovno nekoliko trenirati, a seveda ne na kakšnem stadionu," je svojo izkušnjo opisala 20-letna Ukrajinka, ki je popolnoma opustila misel na Svetovno prvenstvo. Dokler ni prišel klic iz atletske zveze.
"Rekli so nam, da moramo odpotovati v Beograd in se tam boriti za Ukrajino. Za pot smo potrebovali več kot tri dni, bilo je zelo nervozno potovanje. Na stotine telefonskih klicev, sprememb smeri, eksplozij, požarov in siren za zračni napad. Želela bi si, da je vse bila zgolj nočna mora, toda takšna je realnost v moji deželi. V Beograd smo tako prispeli 9. marca, Srbska atletska zveza pa je poskrbela za nas in nam omogočila treninge, toda nemogoče je bilo ostati zbran. Vse moje misli so bile z Ukrajino in vsemi Ukrajinci, ki branijo našo domovino."
Med njono odsotnostjo so bila mnoga mesta povsem uničena, mnogi so ostali brez doma, še več pa jih je dom zapustilo in ne vedo, če se bodo še kdaj lahko vrnili. Ostali so brez vsega, kar so imeli. Te scene in poročila iz Ukrajine so pretresla svet, obenem pa Jaroslavo dodatno motivirale, da celemu svetu dokaže, za kako vztrajen in ponosen narod gre.
"Danes smo vsi Ukrajinci na različnih bojiščih. Vsi se moramo boriti, da dokažemo našo voljo in moč. Moja prva frontna linija zadnjih dni je bilo tekmovanje v skoku v višino na Svetovnem prvenstvu. Cilj mi ni bilo zgolj zmagati, temveč narediti še dosti več," je sporočila Mahučikova.
In pri tem ji je vsekakor uspelo, saj ni le nova svetovna prvakinja, temveč je tudi avtorica najlepše zgodbe minulega Svetovnega prvenstva ter ena izmed junakinj svoje nacije.
Bravo punca ! Sedaj pa dokazat, da politika in šport NE pašeta skupaj !