Športni direktor donješkega Šahtarja in nekdanji kapetan hrvaške reprezentance Darijo Srna je v intervjuju razkril, s kakšnimi težavami se sooča njegov klub. Zanj to ni prva vojna. Že kot mladenič se je soočil z balkansko morijo, nato doživel rusko invazijo na Krim in boje v Donbasu leta 2014. Sedaj z grozo spremlja dogajanje v njegovi drugi domovini.
Šahtar zaradi vojaških spopadov že osem let ne igra na svojem stadionu Donbass Arena. Tekmece iz Ukrajine in Evrope je v tem obdobju gostil v Lvivu, Harkivu in Kijevu.
Darijo Srna je kariero začel v klubu GOŠK Gabela, nato igral za Neretvo Metković, kot sedemnajstletnik je prestopil v splitski Hajduk in se tam uveljavil. Kar 15 let (2003-2018) je igral za Šahtar, kariero pa sklenil v italijanskem Cagliariju.
Za reprezentanco Hrvaške je zbral 134 nastopov, kar ga uvršča na drugo mesto večne lestvice, takoj za Luko Modrićem. Za "ognjene" je zabil 22 zadetkov in dolgo nosil kapetanski trak svoje države.
S Hajdukom je osvojil en državni in dva pokalna naslova. S Šahtarjem je bil desetkrat ligaški zmagovalec, sedemkrat pokalni, leta 2009 je z "rudarji" osvojil Pokal UEFA - predhodnika sedanje Lige Evropa. Eno sezono je bil pomočnik trenerja Šahtarja, leta 2020 je zavzel mesto športnega direktorja.
Kakšna je trenutno situacija glede začetka ukrajinske Premier League? So bili vsi klubi za to, da se prvenstvo igra?
Zaenkrat velja, da se bo liga začela 23. avgusta. Prvo tekmo igramo v Kijevu. Takšen je bil dogovor predsednika ukrajinske nogometne zveze Andrija Pavelke in predsednika Ukrajine Volodimirja Zelenskega. Želja slednjega je bila, da se igra v Ukrajini. Da celotnemu svetu pokažemo, da smo živi. Po drugi strani pa to prinaša določena tveganja. Obstaja tudi protokol, kako ravnati v primeru napada med tekmo. Če zaslišimo sirene, moramo v slačilnice in čakati konec alarma. Tako je bilo tudi na Hrvaškem v sezoni 1991/92, ko se je pri nas začela vojna. Takrat se je prvenstvo igralo v Pulju. Ljudje iz Ukrajine so se tudi posvetovali z nekaterimi s Hrvaške, ki imajo izkušnje s tisto sezono in organizacijo v takšnih razmerah. Sicer pa, ob vseh silnih varnostnih protokolih ... Tu smo, delamo, živimo. Treba je živeti dalje. Igramo tudi Ligo prvakov, neposredno smo uvrščeni v skupinski del. Zastopamo celotno Ukrajino, ukrajinski nogomet. Želimo, da se ne pozabi na šport, na nogomet. Da imajo ljudje vsaj po tej plati občutek normalnosti.
Koliko se letošnje priprave razlikujejo od prejšnjih?
V naših vrstah so igralci, ki so še pred dvema, tremi meseci bežali pred bombami. Oditi iz Ukrajine in igrati nogomet ... To so za nas počitnice. Ko treniraš, poskušaš odmisliti vojno in slabe novice. Toda dobro vemo, za kaj delamo in za kaj igramo. To delamo za Ukrajino, za naše navijače. V zadnjih mesecih smo imeli veliko prijateljskih tekem in vse kar smo zaslužili z vstopnicami in drugimi prihodki, smo dali Ukrajini, tamkajšnjim otrokom. Da bi lahko pomagali, kolikor v tem trenutku lahko.
Ali so se klubske ambicije v Evropi precej spremenile zaradi nastale situacije?
Šahtar ima takšen ugled, da vsi vedno pričakujejo, da bomo prvi v Ukrajini in dobri v Evropi. Toda mi smo izgubili ogromno. Že leta 2014 smo morali oditi iz Donecka. Izgubili smo svoje mesto, stadion, navijače. Igrali smo v Lvivu, Harkivu, Kijevu ... Zdaj nas je zadela še druga vojna ... Glede ambicij moramo biti realni. Izgubili smo 14 tujih igralcev. V zadnjih šestih mesecih pred vojno smo v kader vložili 58 milijonov evrov in imeli zares dobro ekipo. Ciljali smo na četrtfinale ali polfinale Lige prvakov, imeli smo dovolj kakovosti za kaj takega. Zdaj imamo v ekipi samo Ukrajince. To so mladi fantje, nastaja neka nova ekipa. Potrebnega je veliko dela, veliko potrpljenja in časa. Gre večinoma za naše igralce, ki so bili na posoji in smo jih zdaj vrnili v klub. A tu smo, da delamo. Imamo mladega ambicioznega hrvaškega trenerja Igorja Jovičevića, vem, da ga poznate iz Celja. Je dober človek in dober trener, idealen za takšno situacijo. V Ukrajini živi enako dolgo kot jaz in je ukrajinski patriot. Rad dela z mladimi igralci.
Na žalost je tako, da se človek lahko navadi na vse. Ne vem, kaj bi sedaj, ko smo se znašli v takšni situaciji, sploh rekel. Pomembno je, da stvar ne propade. Mi bomo vedno Šahtar iz Donecka. Tega nam nikoli nihče ne more vzeti. Tam je naš DNK, tam so korenine našega kluba. Imamo pa veliko navijačev po vsem svetu. Kamorkoli pridemo, nekdo navija za nas. In to nas ohranja pri življenju. Seveda pa ne bi šlo brez predsednika našega kluba - Rinata Ahmetova. Je velik ljubitelj nogometa, naš velik navijač. On Šahtarja ne dojema kot eno od svojih podjetij, ampak je zanj to družina.
Kdo vse vam je v tej težki situaciji priskočil na pomoč?
Veste, vi Slovenci morate biti zares srečni. Pravzaprav smo lahko srečni vsi ljudje s prostorov bivše Jugoslavije, da je na čelu Uefe takšen človek, kot je Aleksander Čeferin. On je moj dober prijatelj. Veliko nam je pomagal, vse od začetka vojne. Novembra bo izšla moja avtobiografija in v njej boste lahko prebrali tudi moje sporočilo, ki sem ga Aleksandru poslal 24. februarja letos, torej na prvi dan ruske invazije. Napisal sem: 'Šefe, ni dobro!' To je bilo okrog dveh, treh popoldne. Bili smo v hotelu v Kijevu, vključno s člani družin je bilo tam okrog 30 tujih državljanov. Aleksander me je takoj poklical. Povezal se je s predsednikom ukrajinske zveze Pavelko in na različne načine zagotovil, da so vsi nogometaši z družinami, tudi ukrajinski, lahko zapustili državo. Od tega dne mu vsakič, ko mu pošljem sporočilo, najprej napišem, da se mu opravičujem, ker vedno nekaj želim od njega. Sicer ne zase, ampak za klub in ukrajinski nogomet. In ko se opravičujem, mi vedno reče: 'Darijo, pa zakaj bi bil predsednik Uefe, če ne bi mogel ali želel pomagati? Vsa čast! Zares smo lahko srečni, da ga imamo. Povem vam, da če bi bil predsednik Uefe Nemec, Portugalec, Francoz ali Italijan, bi vse skupaj potekalo precej težje. Toda Aleksander je človek iz naših krajev. On razume, kaj je vojna in razume situacijo. Na razpolago je 24 ur na dan, sedem dni na teden.
"Veste, zakaj je grb Šahtarja črno-oranžen? Pod zemljo, kjer delajo rudarji, je vse črno. Ko prideš iz jame, sonce ne zgleda rumeno, ampak vidiš le oranžno svetlobo. Črno se preliva v oranžno," je simbol Šahtarja, ki ga ima vtetoviranega na spodnjem delu desne noge, pojasnil Srna.
Se je veliko ljudi iz kluba javilo v ukrajinske oborožene enote?
Nekaj se jih je. Večinoma pa smo se posvetili pomoči in humanitarnim delom. Tu so vključena tudi vsa podjetja našega predsednika Ahmetova. Stalno se nekaj dogaja. Že ko sem leta 2003 prišel v Šahtar, sem imel vsakih nekaj dni humanitarne aktivnosti. Pomagali smo revnim, socialno ogroženim družinam, sirotam ... Naš predsednik je velik človekoljub in je res občutljiv za takšne stvari. V času vojne se je naš trud v tej smeri še povečal.
Ne morem verjeti, da v Evropi v 21. stoletju poteka vojna. Ko se vojne dogajajo drugje po svetu, se nam to zdi daleč, odmaknjeno in počutimo se varno. Ko pa imamo vojno takole pred vrati ... Tam se strelja vsak dan, vsak dan ljudje umirajo, stradajo ... Želim si, da bi se vse čim prej končalo. Tu zmagovalcev ne bo.
Pred vojno ste kot direkotor ukrajinskega kluba gotovo imeli veliko kontaktov s kolegi iz ruskih klubov. Kako je zdaj s tem?
Z začetkom vojne so se vsi stiki prekinili. Povezave ni. Občasno se slišim s kakšnim ruskim igralcem, ki nasprotuje vojni. Toda tega v Rusiji ne smeš povedati javno. Če to narediš, končaš v zaporu, morda skupaj s celotno družino. Zato se ljudje bojijo. Je pa tako, da so se Rusi sami odločili, kako bodo živeli. Pri njih ni demokracije, volja ljudstva se ne upošteva in očitno jim je to všeč. Mi v Ukrajini in Evropi se borimo za demkoratske vrednote, da so ljudje slišani. Veliko Rusov razmišlja v smeri, da so oni dobri, vsi ostali pa slabi. Mislijo, da so vsi proti njim. So pa slabo obveščeni, njim podajajo takšen pogled na svet, kot ustreza oblastnikom. Konstantno govorijo o tem, da v Ukrajini ciljajo le vojaške objekte. Samo poglejte, kakšna je vzhodna Ukrajina. Povem vam, to je vse porušeno, uničeno. Doneck, Lugansk, Mariupol ... Celotne četrti so zravnane z zemljo.
Imate predstavo, kako se bo vojna končala?
Vse se bo končalo za mizo, tako kot midva sediva zdaj tu. Usedli se bodo, pogovorili, podpisali dokument in to bo to. Tako kot je bilo v devetdesetih v Jugoslaviji. Saj se skoraj vse vojne končajo za mizo.
Kako lahko klub v danih razmerah ohranja stik z navijaško bazo?
Naši navijači so zdaj raztepeni po vsem svetu. Kamorkoli pridemo, tam so naši navijači. Pred kratkim smo igrali v Rimu proti Romi pred 70.000 ljudmi. Na vsakih 20, 30 metrov je bilo moč videti ukrajinsko zastavo ali Šahtarjev dres. To je tisto, kar ti daje moč, da greš naprej. Takrat se zaveš, za koga igraš. Tudi v Sloveniji je veliko Ukrajincev.
V Sloveniji imamo dva nogometna kluba, ki si delita ime s Šahtarjem: Rudar Trbovlje in Rudar Velenje. "Nekoč so rudarski, delavski klubi krojili prve lige. Zdaj so časi drugačni, profesionalizem je naredil svoje. Toda tradicijo je treba negovati. Izvor kluba je pomembna stvar," je poudaril Srna.
Kako je z mlajšimi selekcijami?
Ekipi U21 in U19 sta v Sloveniji, tako kot prvo moštvo. Ostale ekipe: U13, U14, U15, U16 in druge so v Splitu. Nekateri so tam z družinami, drugi ne. Imamo veliko trenerjev in podpornega osebja, ki jim zagotavljajo vse potrebno. To so samo otroci. Sam vem, kako je preživljati vojno. In če je le mogoče, bi radi otrokom to izkušnjo prihranili. Stalno igrajo prijateljske tekme in turnirje. Ob tej priložnosti hvala splitskemu Hajduku in njegovemu predsedniku Lukši Jakobušiću, podali so nam roko. Upam, da bo Hajduk kmalu dobil podoben trening kamp, kakršen je ta, v katerem sva sedaj (NZS center na Brdu pri Kranju, op. a.). Ta kamp stoji na zgodovinskem mestu. Vse je tako enostavno, ampak zelo funkcionalno in dostopno. Tudi za to vsa čast Čeferinu. Tu se zares lahko dela zelo dobro, pogoji za delo so odlični. Tri igrišča, fitnes, telovadnica ... Vse je super.
Velikokrat sem bil v Sloveniji, a še nikoli dlje časa. Imel sem kakšne sestanke v Ljubljani, pristal tu z letalom ... Zdaj pa sem tu aktivno in moram dejati, da je super. Hrana je odlična. Pred nekaj dnevi sem jedel odlično ribo. Ljudje so odprti. Veste, mi imamo vsi isto kri. Ni treba, da veliko govorim o Slovencih, saj ste isti kot mi Hrvati.
Imate trenersko licenco, bili ste pomočnik trenerja v Šahtarju. Vam mesto športnega direktorja bolj odgovarja?
Oba položaja sta stresna. Toda Šahtar je moj klub in z veseljem sem se lotil obeh funkcij. Čustveno sem zelo navezan na klub in mu želim najbolje, toda za glavnega trenerja Šahtarja trenutno nisem dovolj pripravljen. Biti pomočnik se mi je zdelo v redu, večjih težav nisem imel. Veliko sem se naučil. Ko so mi ponudili mesto športnega direktorja, sem položaj sprejel. Smo pa v težkem obdobju. Toda ponavljam, še smo tu, še smo živi.
Vi ste igrali na položaju desnega bočnega nogometaša. V zadnjem obdobju vse več vrhunskih klubov igra s tremi v zadnji liniji in višje postavljenima bočnima igralcema. Kako gledate na to?
To so drugačni sistemi kot nekoč na naših prostorih, ko se je množično igral model 3-5-2. Igra se je modernizirala, vloga bočnih je danes drugačna. Nekoč si moral narediti svoje v obrambi, če si šel kdaj čez sredino ali ne, je bilo vseeno. Danes bočni igralci delajo razliko, lahko so ključni del napadalne sheme. Sam še vedno preferiram sistem 4-2-3-1. Se pa zgodi, za nas posebej proti močnim tekmecem v Ligi prvakov, da igramo s tremi osrednjimi branilci. Na nedavni tekmi proti Romi smo tako igrali v prvem polčasu, da smo nevtralizirali njihove tri odlične napadalce. Tammy Abraham, Nicolò Zaniolo in Paulo Dybala so vrhunski igralci. Mimogrede, Roma je letos res močna in upam, da bo osvojila naslov. To bi si klub zaslužil. Sicer pa s tremi v zadnji liniji igrajo Tottenham, Chelsea, Inter, Juventus, Roma ... To imajo radi italijanski trenerji. Pep Guardiola in Jürgen Klopp imata drugačne zamisli. Morda je Thomas Tuchel edini Neitalijan v vrhunskih klubih, ki igra ta sistem.
Kaj pa vaš Hajduk? Lani je osvojil hrvaški pokal in bil dolgo v igri za ligaški naslov ...
Naš Hajduk je letos še boljši kot lani. Imajo dobro ekipo in zares neverjetno, nezemeljsko podporo s tribun. Torcida je kot z drugega sveta. Zapomnite si nekaj: če bo Hajduk letos državni prvak, morate iti na proslavo. To bo nekaj, kar ne smete zamuditi. Hajduk je ljubezen, religija.
Kaj lahko Hrvaška naredi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Katarju, potem ko je v Rusiji prišla vse do finala?
Hrvaška lahko doseže veliko. Po Rusiji je igralcem izjemno zrasla samozavest. Morda je to manjkalo naši generaciji - nek velik rezultat, ki bi vse dodatno dvignil. V Rusiji je Hrvaška to dosegla in tokrat lahko gre do konca. Sicer vedno govorimo o istih državah, ko naštevamo favorite svetovnega prvenstva, toda Hrvaške ne bi odpisal.
Kaj menite o evropski superligi?
Kakšna superliga (smeh, op. a.)?
Od slovenskih mladih igralcev v zadnjem obdobju izstopa Benjamin Šeško. Zakaj Slovenci v produkciji nogometašev zaostajamo za Hrvati in Srbi?
O Šešku veliko ne vem, gledal sem ga dvakrat ali trikrat. Je pa Salzburgova šola odlična, skavti so odlični. Bi pa morali Slovenci imeti več igralcev takega kova, več vrhunskih igralcev. Imate njega, Verbiča, Iličića, Oblaka ... Nekoč je bil vaš as Valter Birsa, s katerim sem igral v Cagliariju. Ampak vi Slovenci bi morali imeti več vrhunskih igralcev. Razlogov za trenutno stanje ne poznam. Talenta imate dovolj. V košarki in rokometu ste odlični, v nogometu pa bi lahko bili veliko boljši, kot ste.
