En teden po smrti navijača Lazia v Italiji še vedno vre. Za mnenje o italijanskem navijaškem fenomenu smo povprašali nekdanjega načelnika slovenske policije Pavleta Čelika.
|
Irriducibili najhujši
|
Najbolj zloglasna navijaška skupina v Italiji se imenuje
Irriducibili. Gre za zloglasno skupino fašističnih privržencev rimskega
Lazia, italijanska policija pa ima pregovorno veliko težav tudi z levičarskimi
skrajneži in privrženci nogometnega kluba
Livorno.
|
Italijanski nogomet je v zadnjem letu v globoki senci divjanja navijačev, ki so pred
devetimi meseci najprej na
Siciliji
zakrivili smrt policista, pred dobrim tednom pa je ob prerivanju na
počivališču ob hitri cesti umrl še 26-letni privrženec Lazia
Gabriele Sandri
. Slednji je postal "kolateralna žrtev" prerivanja med navijači
Juventusa
in
Lazia
, kljub temu pa si je največ kritik prislužila italijanska policija, ki ob
tem dogodku ni bila pripravljena. To je na koncu vodilo v nesmiselno smrt nesrečnega navijača, ki
je v svojem avtomobilu le mirno čakal, da se poleže dim. Nekdanji načelnik slovenske policije
Pavle Čelik
meni, da so izkušnje v tovrstnih primerih nadvse dragocene.
"V Italiji so posredovali mladi, manj izkušeni policisti, ki so ob izbruhu pretepov delovali
prestrašeno in zmedeno. Velika množica lahko prestraši neizkušene policiste in to se je zgodilo
tudi v tem primeru. Morate vedeti, da je v vsesplošnem neredu do nezakonitega oziroma nepravilnega
delovanja policista zgolj korak. Žal je tokrat tak pritisk povzročil najhujše,"
je za
zurnal24.si povedal Čelik, ki ima z brzdanjem navijaških strasti iz obdobja rajnke Jugoslavije
nemalo izkušenj.
Luigi Spacatorella
je ob kravalu nespametno izvlekel pištolo iz toka in najprej
ustrelil v zrak, usodno napako pa je storil s tem, da pištole po opozorilnem strelu ni pospravil
nazaj v tok. S tem je prekršil kar dve pravili delovanja policije ob takšnih primerih.
"Vsekakor ne bi smel uporabiti strelnega orožja, o tem sploh ne bi smelo biti govora. Policija
je usposobljena za tako imenovane proti-demonstracijske ukrepe, med katere spadajo tudi navijaški
izgredi. V tem primeru bi lahko uporabil gumijevko, fizično silo ali plinske naboje, v nobenem
primeru pa policist ne sme uporabiti strelnega orožja, če njegovo življenje ni ogroženo,"
nam
pove Čelik.
Italija je pri tej zgodbi povsem svojstven fenomen. Italijanska nogometna zveza (FIGC) je
uporabila že sveženj radikalnih ukrepov, ki pa problemu niso prišli do dna. Pereč problem
italijanskega nogometa oziroma navijaštva je v politični identifikaciji navijaških skupin, ki svojo
ideologijo uveljavljajo z vsemi sredstvi.
"Navijaštvo je v Italiji že skorajda strankarska organizacija. Na eni strani imamo skrajneže na
levi, na drugi pa na desni strani. Seveda so razlike med njimi tako enormne, da zavre vedno, ko ti
navijači pridejo navzkriž. S samo politično opredeljenostjo sicer ne bi bilo nič narobe, problem pa
nastane, ko govorimo o skrajnežih z ene oziroma druge strani,"
nadaljuje Čelik, ki je
prepričan, da je slovenska policija usposobljena za interveniranje v položajih, kakršen se je
zgodil v Italiji.
"Naša policija je absolutno pripravljena in usposobljena, predvsem ljubljanska policija pa ima
s tem že veliko izkušenj. Prepričan sem, da so naši policisti strokovno usposobljeni in ne
verjamem, da v takšnih primerih ne bi znali posredovati."
Veliko je govora o navijačih, ki pregovorno do organov oblasti nikoli niso gojili kakšnih
posebnih simpatij, manj pa je govora o "možeh v modrem", ki jim ob vsesplošnem kravalu seveda ni
lahko.
"Policist mora posredovati, ne glede na to, o kom je govora. Dostikrat jo policisti 'fašejo' še
bolj kot navijači, nemalokrat je na koncu celo več ranjenih policistov kot navijačev. S tem je
treba računati, zato tudi takšni ukrepi in takšna oprema,"
pravi Čelik, ki se še živo spominja
dogodkov iz leta 1985, ko mu je eden izmed navijačev zagrebške
Cibone
v Tivoliju zlomil roko.
"Takrat sem ukazal intervencijo, saj so mi ob splošnem divjanju zlomili roko. Potem smo sicer
hitro vzpostavili red, vendar pa smo si takrat prislužili ogromno kritik, saj smo morali ob
intervenciji odstraniti tudi nekaj nedolžnih državljanov, ki so nehote zavirali operacijo. Ko pride
do intervencije, mora policist ukrepati in včasih je skupi tudi kdo, ki je povsem nedolžen. Žal so
jo v tem primeru skupili tudi otroci. Nastal je cel hudič, zaradi tega sem bil celo šest mesecev na
sodišču, silovit je bil tudi pritisk medijev,"
se naš sogovornik spominja košarkarskega
obračuna med
Olimpijo
in Cibono. Kaj pa nogomet?
"Pri brzdanju nogometnih navijačev smo vedno ukrepali dobro. Gostujoče navijače smo vedno
nadzirali od železniške postaje pa do samega stadiona, je pa seveda sem ter tja na plan skočil tudi
kak 'korajžnež'. Recimo Arkan, njega smo enkrat zaprli,"
se Čelik spominja tradicionalnih
gostovanj navijaških skupin iz preostalih delov
Jugoslavije
.
V Italiji, Španiji, pa tudi drugod po svetu mile kazni, kakršne za svoje ravnanje prejmejo
nogometni klubi, sprožajo ogromno polemik. Po mnenju danes upokojenega načelnika slovenske policije
se razlog skriva v vplivu kapitala.
"Kapital je danes vsepovsod. Le-ta noče, da bi država nalagala previsoke kazni nogometnim
klubom, saj imajo od nogometa danes izjemne finančne koristi. Kapital je vsepovsod, obvladuje tako
politiko kot tudi policijo,"
pravi Čelik, ki za konec še ugotavlja, da tega problema ni mogoče
odpraviti čez noč.
"Na stadionih veljajo posebni ukrepi, sprejeti na evropski konvenciji iz leta 1985, le-ta pa se
sproti dopolnjuje. Policija se prilagaja in ukrepa, nemogoče pa je to stvar zajeziti. To ni uspelo
nobeni demokratični družbi, pa tudi diktaturam ne"
, pogovor sklene Pavle Čelik.