Preberite še v Časovnem stroju

Osim: Zadnji jugoslovanski selektor Ferenc Puskas: Ubijalska levica Poteze Di Stefana in Puskasa za zmago Jan Boklöv: Skakanju pokazal novo pot

V Časovnem stroju bomo tokrat odpotovali v nogometne vode. Resda se ne bomo vrnili prav daleč nazaj, vendar si nogometaš, ki so ga angleški navijači poimenovali kar kralj Eric , zasluži našo pozornost. V naši rubriki se bomo spomnili francoskega nogometaša, ki je Manchester United na začetku 90. let vrnil tja, kamor spada. Na vrh. To je Eric Cantona , ki je prvo uradno tekmo za angleškega velikana odigral 6. decembra 1992.

Eric Daniel Pierre Cantona se je rodil 24. maja 1966 v francoskem mestu Marseille , njegov prvi klub pa je bil Auxerre , kjer je najprej dve leti igral v mlajšem moštvu. Že takrat je njegov trener jasno napovedal: "Fant bo dosegal gole, ki bodo Unitedu še kako prav prišli." Do angleške lige je moral Cantona prehoditi še dolgo pot, 5. novembra 1983 je dokončno prestopil med najboljše v Auxerru, od katerih pa se je moral kaj hitro posloviti. Naslednje leto je namreč odšel v vojsko in po vrnitvi so ga posodili drugoligašu Martiguesu . Kmalu se je vrnil v najmočnejšo francosko ligo in mnogim že začel povzročati preglavice. Tako je bil leta 1987 kaznovan, ker je v obraz udaril soigralca Bruna Martinija . V nadaljevanju si lahko ogledate najlepše zadetke, ki jih je dosegel "kralj Eric".

"Kup dreka"

Platini je Cantonaju vedno stal ob strani, čeprav ga je le-ta v medijih ozmerjal s kupom dreka.

Naslednjo sezono je že zaigral v moštvu, za katero je že kot otrok stiskal pesti, v Marseillu, vendar se tudi tukaj ni mogel izogniti težavam. Na tekmi proti moskovskemu Torpedu je namreč brcnil žogo med gledalce in si raztrgal dres, potem ko ga je trener med tekmo zamenjal. Pri moštvu so ga suspendirali za dobo enega meseca, saj se jim je že prej zameril, ko je trenerja užalil kar prek francoske nacionalne televizije. Kasneje so se ga rešili, tako da so ga za pol leta posodili najprej Bordeuxu , potem pa še za eno leto Montpellierju . Vendar se Cantona tudi tu ni mogel izogniti incidentom, čeprav je prav v Montpellierju pokazal, da je izjemno nadarjen nogometaš.

Vsakega ozmerjal z idiotom
Ker je Cantona svoje čevlje vrgel enemu izmed soigralcev v obraz, so nekateri zahtevali, da odide, vendar sta mu takrat ob strani stala Laurent Blanc in Carlos Valderrama . Cantonajeve predstave so prepričale vodstvo Marseilla, da ga je vzelo nazaj v svoje vrste. Tu sta ga trenerja, najprej Gerard Gili in kasneje Franz Beckenbauer , dobro obvladala, ko pa je vodstvo na trenersko klop pripeljalo Raymonda Goethalsa , je bilo za Cantonaja vsega konec. Leta 1991 se je preselil v moštvo Nimes , na eni izmed tekem pa je žogo nalašč vrgel v sodnika. V nadaljevanju si lahko ogledate nekaj nešportnih pa tudi nekaj izvrstnih potez zagotovo izvenserijskega nogometaša.

Cantona in Manchester

Cantona je z ManUnitedom osvojil štiri naslove prvaka Premier lige in eno drugo mesto. FA pokal so osvojili dvakrat zaporedoma.

Francoska nogometna zveza ga je najprej izključila za en mesec, na zaslišanju pa je Cantona poskrbel za nov incident. Stopil je namreč do vsakega člana odbora in mu v obraz povedal, da je idiot. Kazen se je s tem zvišala na tri mesece, Cantona pa je napovedal konec kariere. Vendar ga je v nasprotno prepričal Michel Platini , takratni reprezentančni selektor, ki je vseskozi verjel v Cantonaja. Ta je tako odšel v Anglijo , naprej k Leeds Unitedu . Še pred koncem sezone 1992/93 je prestopil k Manchester Unitedu. Do tega je prišlo, potem ko Alexu Fergusonu ni uspelo privabiti Davida Hirsta in se je moral "zadovoljiti" s Francozom. Do podpisa pogodbe je prišlo 26. novembra 1992. V novem dresu je prvič nastopil na prijateljski tekmi proti Benfici , ki je bila prirejena v čast slavnemu Eusebiu . Prvo uradno tekmo pa je odigral 6. decembra proti Cityju in se tudi veselil prve zmage.

Manchester je imel do prihoda Cantonaja za sabo slabo sezono, saj nikakor niso mogli dosegati zadetkov. Cantona pa je vse to spremenil. Hitro se je sporazumel z zvezdniki rdečih vragov in začelo se je obdobje uspehov. Cantona je znal zadevati – prvi gol je dosegel na tekmi proti Chelseaju – znal pa je tudi sodelovati s soigralci in jim podajati še kako uporabne žoge. Vseeno pa si je na tekmi proti Leedsu privoščil nov izgred. Pljunil je navijača njegovega nekdanjega kluba in si tako prislužil tisoč funtov kazni. V naslednjih dveh sezonah je Manchester tudi po zaslugi kontroverznega, a na igrišču še kako učinkovitega Cantonaja spet zasedal sam vrh angleške najmočnejše lige. Poleg tega so se rdeči vragi veselili tudi zmage v FA pokalu , ko so v finalu s 4:0 premagali Chelsea. Takrat je Cantona dosegel dva zadetka in si tako prislužil tudi naziv najboljšega igralca v tem pokalu leta 1994. Dve leti kasneje je bil tudi nogometaš leta.

Magična številka 7

Cantona je pri Manchester  Unitedu nosil dres s številko 7. To  številko so nosili/nosijo sami izjemni igralci: Best, Robson, Beckham in Ronaldo.

Vsi ga poznajo zaradi kung fu vložka
Prišel pa je 25. januar 1995 in vsem dobro znani incident. Igralec moštva Crystal Palace Richard Shaw je Cantonaja vlekel za dres in ta se mu je maščeval tako, da ga je brcnil. Sodnik ga je seveda izključil, eden od sodelavcev Alexa Fergusona Norman Davies pa ga je pospremil proti garderobam. Vendar se mu je Cantona izmuznil in uprizoril pravi filmski podvig. S kung fu udarcem je namreč poletel v množico navijačev Crystal Palacea, gledalca Matthewa Simmonsa pa je s pestmi še dodatno zdelal. Sledila je kazen, 120 ur družbenokoristnega dela, 10.000 funtov kazni, odvzem dveh mesečnih plač in devetmesečna prepoved igranja. Glavni možje angleške nogometne zveze z Grahamom Kellyjem na čelu so se zgražali, da je to največja sramota v njihovem nogometu.

Vsi so menili, da bo Cantona končal svojo športno pot, vendar se to ni zgodilo, saj ga je v nasprotno prepričal prav Ferguson, ki je pred sezono povsem pomladil moštvo. Cantonaja je tako še kako potreboval, saj so se v najmočnejši ligi preizkušali mladeniči iz Manchestrove šole. Tako so se ob nasvetih zloglasnega Francoza v prave zvezde razvijali David Beckham , Paul Scholes, Nicky Butt in Gary Neville . Rdeči vragi so nepričakovano osvojili še en naslov in Cantona je novinarjem na provokativna vprašanja odgovarjal: "Veste, tako je življenje. Sestavljeno je iz vzponov in padcev." Cantona je tako v petih sezonah z Unitedom osvojil štiri naslove, izjema je bilo leto 1995, ko je bil večino časa izključen. Nekoliko nepričakovano pa je konec kariere pri dopolnjenih 30 letih napovedal po porazu v polfinalu Lige prvakov proti Borussiji iz Dortmunda . Mnogi so menili, da se je za to odločil prezgodaj in da bi lahko dosegel še veliko več kot 64 golov, kolikor jih je.

Reprezentančni kapetan

V dresu reprezentance je debitiral leta 1987 proti Zahodni Nemčiji. Med leti 1993 in 1995 je bil kapetan. Selektor izbrane vrste pa je bil Michel Platini.

Nogometaši kot čreda ovac
Tudi po tem, ko je nogometne čevlje obesil na klin, je še vedno ostal na očeh javnosti, najprej se je poskusil kot filmski igralec, kasneje kot režiser, bil je glavna zvezda številnih reklam, postal pa je tudi kapetan francoske reprezentance v nogometu na mivki. Leta 2005 se je s to ekipo v Braziliji veselil tudi naslova svetovnega prvaka. Cantona je bil znan po tem, da nima dlake na jeziku, in čeprav so ga v preteklih letih mnogi že videli v vlogi pomočnika Fergusona, je bil do igralcev Manchestra zelo kritičen.

V intervjuju za časopis The Sun je namreč dejal, da je moštvo izgubilo pravi športni duh in da so igralci zgolj krdelo ovac. Poudaril je, da je igra Manchestra dolgočasna in da so igralci s tem na svoj način izdali igralce, kot sta bila on in George Best. Kljub številnim uspehom, zadetkom in naslovom pa se Cantonaja in dresa s številko sedem na hrbtu večina še vedno spomni po prej opisanem kung fu udarcu.