Je vaše aktivne nogometne kariere definitivno konec, ali še razmišljate o povratku?
Nikoli ne reci nikoli. Morda bi lahko kariero potegnil še za kakšno leto, a glede na vse poškodbe, ki sem jih doživel v zadnjem času, bo težko. Tudi leta so že tukaj, pri tej starosti pa po vsaki poškodbi potrebuješ več časa za regeneracijo in je težko najti pravi ritem. V zadnjem obdobju so me mučile predvsem tetive in brez rednega 'servisa', če se lahko tako izrazim, je težko igrati. Tako da na silo ne bom odšel nikamor, če pa bom našel opcijo, ki me bo zadovoljila, bom še igral leto ali dve.
Bi se preselili tudi v kakšen klub slovenske Prve lige?
Zanima me izključno tujina. Nikoli nisem razmišljal, da bi se vrnil v slovensko ligo, v kateri situacija ni ravno briljantna za igralce. Nikoli me ni vleklo, da bi prišel nazaj. Tujine sem vajen, tam sem preživel skoraj vso kariero in to je vse, kar me zanima. Če takšne opcije ne bo, potem bo treba obrniti nov list. Tako to je v življenju, treba je gledati naprej. Nogometa pač ne moreš igrati večno, pridejo druge obveznosti, tu je družina ...
Če torej sedaj potegnete črto pod kariero in se ozrete nazaj: bi se dalo doseči več? Morda kaj obžalujete?
Vedno je lahko bolje, to je jasno. Redki v Sloveniji lahko rečejo, da so imeli lepšo kariero, a seveda bi se dalo še bolje. Tudi sam sem storil napake. Da pa bi nekaj zelo obžaloval .. To ne. Morda le prvo selitev na tuje (iz velenjskega Rudarja, op. a.) v Hajduka. Takrat se ni razpletlo tako, da bi dobil priložnost, ki sem si jo morda zaslužil. Takrat je Hajduk še pomenil veliko v Evropi, imel je dobre igralce in delal prave transferje. A situacija je bila že takrat čudna, o čemer priča tudi današnje stanje v klubu. Nato sem storil korak nazaj (k zaprešičkem Interju, op. a.), a nato sem odšel v Nemčijo in od takrat naprej ne obžalujem ničesar več. So pa vedno malenkosti, ki bi jih spremenil, to je normalno.
To je povsem res. Danes bi mi bilo veliko lažje, sedaj veliko več mladih iz Slovenije odhaja v tujino, smo bolj prepoznavni. Ko sem jaz odhajal, je bilo slovenskemu igralcu težko priti v klub, ki bi bil podlaga za uspešno kariero. Zato sem takrat izbral Hajduk, ki se mi je zdel dobra odskočna deska. V tistih časih je bilo precej težje priti do transferja v nemško ali italijansko ligo, kot je danes. Danes že 16-letniki podpisujejo pogodbe s člani Serie A, so bolj na očeh. Včasih si moral biti iz določene države, da si imel boljše možnosti. Sedaj je drugače. Talentirane fante takoj nekdo opazi in dobijo možnost za hiter odhod. A nekateri po mojem grejo prehitro. Veliko mladih poznam, ki so propadli zaradi prehitre selitve ali prevelikih ambicij staršev. Včasih je bilo potrebno več 'švicanja' za dobro pogodbo. A sam sem zadovoljen z doseženim. Kar sem si zastavil, to sem izpolnil.
V Sloveniji se je v zadnjih 15 letih zelo izboljšala infrastruktura, lokalne skupnosti in klubi vse več vlagajo v delo z mladimi. Nastajajo nove nogometne sredine, ki dajejo odlično osnovno nogometno izobrazbo, več je klubov, ki znajo pravilno vzgojiti nogometaša. Kako gledate na to?
Slovenski nogomet je v tem smislu storil velik korak naprej. To je odlično za mlade igralce, ki se razvijajo, tudi Prva liga je konkurenčna, poglejte Celje in Domžale. V ligi je veliko mladih igralcev, ki kažejo zelo velik potencial. Glede vzgoje smo začeli posnemati bolj razvita nogometna okolja. V Nemčiji so naredili nekaj kampov po vsej državi in v roku nekaj let vzgojili generacijo, ki je osvojila naslov svetovnega ali evropskega prvaka v vseh starostnih kategorijah. Po drugi strani imamo primer Italije, ki ni vlagala v infrastrukturo, ni bilo dovolj priložnosti za mlade v najmočnješih klubih in liga je sčasoma močno padla. Če bomo, tako kot Nemci, znali mladim, ki jih bomo vzgojili, ponuditi pravo priložnost med člani, potem bomo vedno imeli nove in nove igralce in nekateri bodo dosegli vrhunski nivo. Spomnim se, kako je Marco Reus v Nemčiji takoj dobil vidno vlogo pri članih, tudi z Manuelom Neuerjem je bilo tako. Če bo v Nemčiji 18-letnik veliko obetal, bo takoj dobil priložnost na nekaj tekmah. Ali je to Werder, Schalke, Dortmund, vseeno. Če jo bo izkoristil, se bo takoj dvignil. V Italiji pa so raje pripeljali tujca, kot dali možnost domačim. V Sloveniji je bil glede tega storjen korak naprej. Potrditev tega je transfer Benjamina Verbiča za dober milijon iz Celja. A vendar bi bilo za slovenski nogomet vseeno zelo dobrodošlo, če bi se dvignila tudi Olimpija, da bi bili derbiji spet pravi. Tu se prodajajo igralci, tu se vidi kakovost in to gledajo vsi skavti. V pravem vzdušju se vidi, kdo je 'pravi'. Težko se je prodati na primer na tekmi Radomlje - Zavrč pred 50 gledalci.
Vas delo z mladimi zanima?
Zelo. Videl sem, kako se je treba spoprijeti z vzgojo mladih in kaj daje rezultate. Saj nam ni treba odkrivati 'tople vode'. Če pogledamo čez mejo, bomo videli, kako dela Avstrija, ki je bila nekaj let zelo oddaljena od evropskega vrha. Tudi oni imajo nekaj močnih centrov in pri mladih reprezentancah se že kažejo rezultati. Za fante je poskrbljeno, šolanje poteka v sodelovanju z nogometom, nad njimi bdijo najboljši trenerji in pedagogi. Avstrija bo kmalu imela zelo močno člansko generacijo. Pri nas je seveda problem vložek. Nimamo takega finančnega zaledja. Seveda ne more biti tako, da bi imel tudi pri nas vsak klub svojo akademijo, 30 ali 40 igralcev, ki se vzporedno formalno in nogometno šolajo. V Avstriji ima to skoraj vsak drugoligaš.
Ponekod je največji problem odnos skupnosti, ki pač raje podpira druge stvari. Tud pri nas imaš ljudi, ki bi lahko vlagali več v nogomet, ki pač združuje največ mladih, a na žalost v Sloveniji nogomet nima takšnega statusa kot skoraj po vsem svetu. Pri nas kot da ne vidimo, kaj lahko dober nogometni center prinese skupnosti kot celoti. Ogromno je ljubosumja in ljudi, ki nikakor nočejo, da bi se nekdo dvignil iz povprečja. Sam lahko povem svojo izkušnjo. Daleč od tega, da bi bil v Nemčiji oblegana oseba ali da ne bi mogel mirno na večerjo. Vendar če si v Nemčiji prvoligaški igralec in igraš ter se obnašaš dobro, potem si lahko simbol neke skupnosti, ljudje te postavljajo za idola mladim. Mladi te spremljajo in uživajo, v tebi iščejo navdih. Povsem drugače te gledajo tudi z marketinškega vidika in vedo, kaj lahko dober zgled pomeni za klub. Že pri mladih se vidi, da spoštujejo uspešne športnike. Pri nas manjka predvsem to - spoštovanje do športnikov, ki so nekaj dosegli. Sam vem, kaj vse je treba imeti, da uspeš v športu. Pri nas pa na to gledamo malo drugače. V razvitih državah se politik ali vpliven gospodarstvenik s ponosom rokuje z uspešnim športnikom. Sam sicer nikoli nisem silil v ospredje, sponzorske stvari sem pač opravil, z veseljem pa sem se srečeval z otroki. Toda ko vidim, kaj smo pri nas sposobni narediti z uspešnimi športniki po dveh ali treh slabih rezultatih ... To se mi ne zdi prav.
Ko ste prestopili v Nemčijo k dresdenskemu Dynamu, je bil lokal na trboveljskem stadionu Rudar pogosto poln ob prenosih vaših tekem, domači, prijatelji in znanci so vas množično spremljali in podpirali. Kaj vam to pomeni?
Podpora domačih pomeni največ. Ko vidiš, da jim ni vseeno, da jim lahko daš nek užitek, jim skušaš vrniti za vso to podporo. Ni lepšega, kot da vidiš, da te spremljajo in ti želijo dobro ljudje, ki te poznajo. Lepo je, če so someščani ponosni nate. Poglejte, kako ponosni so v Črni na Tino Maze. Pri nas je tega še premalo, premalo poudarjamo dobre zglede in preveč je ljubosumja. Sam se nikoli nisem sramoval tega, iz kje sem. Sem velik lokalni patriot. Lepo bi bilo enkrat igrati za res top klub, morda v finalu Lige prvakov zabiti gol in pokazati majico s 'trboveljskim motivom', da bi jo videl cel svet (smeh, op. a.). Tu mi je bilo vedno všeč, tukaj bom živel. Pogosto so pisali, da sem iz Velenja in to sem vedno takoj ovrgel. Škoda, da ni še več fantov, ki bi Trbovlje predstavljali v tujini. Z veseljem bi jim tudi sam pomagal na kakršenkoli način, da bi kdo uspel še bolj kot Mišo (Brečko, op. a.) ali jaz. A na žalost je država v vseh pogledih pozabila na nas in pogoji niso pravi. Toda morda je šport, potem ko je vse drugo ugasnilo, tista pot, po kateri bomo najbolje promovirali Zasavje.
V dresu Slovenije ste zabili šest golov na 25 reprezentančnih tekmah, nosili ste tudi kapetanski trak.
Bil sem zraven, imel sem pomembno vlogo. Ključno je bilo leto 2008. Takrat sem dobil ponudbo z Japonske, ki bi jo težko odklonil. Star sem bil 27 let in odločil sem se za nekaj drugačnega. Nekateri menijo, da je bilo to prekmalu. Toda glede na mojo takratno situacijo je bila to prava odločitev. Moral sem gledati nase in mojo družino. Lahko bi ostal v nemški prvi ligi, a sem se odločil za Japonsko in tako pravzaprav prekinil reprezentančno kariero. Takrat sem govoril s selektorjem Kekom, ki me je še naprej želel. Vendar sem mu pojasnil, da mi moja situacija ne dovoljuje, da bi vsakih nekaj tednov za nekaj dni prišel v Slovenijo. Takrat je bilo vendarle drugače, bili so igralci, ki so me lahko zamenjali, kot na primer Novaković. Ni bilo potrebe, da bi jaz moral prihajati z Japonske, kjer si povsem v drugem ritmu.
Novakovića zelo spoštujem, zaradi vsega, kar je dosegel v karieri, a treba je vedeti, kdaj končati in dati prostor mladim. Imamo veliko mladih, ki lahko zapolnijo vrzel. Novaković zelo pomaga, vsa čast za pot, ki jo je prehodil, vendar star je 36 let in treba je vedeti, kdaj je dovolj. Seveda lahko še vseeno zabija, sicer ne toliko, kot jih je. Proti težjim nasprotnikom se vidi, da ni več na najvišjem nivoju. Vem, kako je bilo meni, ko sem bil mlad. Vidiš, da nekdo bolj uveljavljen ne igra več tako dobro, a ga vseeno 'tiščijo' v ekipo. Od mladih bi imeli več koristi, če bi jih prej poslali v ogenj. Po koncu Eura se bo v reprezentanci gotovo zgodila menjava generacije, nekateri se bodo poslovili. Bomo videli, kdo se bo umaknil. Pri vsakem pa gre seveda za osebno odločitev.
Kakšna je prihodnost slovenske reprezentance v konici napada?
Imamo nekaj dobrih napadalcev, a se mi zdi potencial neizkoriščen. Matavž v reprezentanci nikoli ni pokazal tistega, kar je v klubu. Letos je imel v Augsburgu sicer veliko težav s poškodbami in pač ne igra redno, kar se mu pozna. Bezjak je s selitvijo k Rijeki po mojem naredil dobro potezo, pri Keku bo gotovo igral. Meni je takšen tip napadalca, ki je robusten in 'gre', zelo všeč. Kako bo igral v reprezentanci, pa je odvisno tudi od trenerja in zahtev v igri ter sistema igre. Pa tudi od atmosfere. Okrog naše reprezentance že od mojih časov pogosto ni dobrega vzdušja. Ogromno je malih stvari, ki motijo. Šli smo na SP v Južni Afriki, nato pa izgubili nekaj tekem v sledečih kvalifikacijah in takoj so se pojavile zahteve po odstopu Keka, umika tega, onega ... Tu se pokaže naša slovenska mentaliteta. Mi nismo Španija ali Nemčija, ki imata bazen 300 vrhunskih igralcev. Pri nas imamo 20, 25 igralcev, ki lahko igrajo pomembno vlogo v reprezentanci. S temi je treba delati.
Kaj menite o aktualnem trenutku slovenske reprezentance?
Odlično je to, da se fantje selijo v največje klube, kot na primer Kampl ali Oblak. Čeprav vsi seveda ne igrajo redno. Težko je pričakovati, da bi mi imeli takšno reprezentanco kot Hrvati, ki imajo posameznike, ki redno igrajo v največjih klubih. Pri nas je bil na takšnem nivoju morda le Zlatko Zahović v svojih zlatih časih. Tega nimamo in bomo težko kdaj imeli. Imamo pa dva vrhunska vratarja, ki jih ima redko katera reprezentanca. Sami ste lahko videli, kaj pomeni, ko je Oblak za Atlético branil proti Realu, o tem je pisal ves svet. Če bi imeli še enega takšnega branilca, vezista, napadalca ... Moramo prebiti ta led, da bo Slovenec igral vidno vlogo v največjem klubu. Kot jo ima Modrić pri Realu, on je najboljši ambasador za Hrvaško po vsem svetu. Letos imamo lepo priložnost, ker gre na Euro 24 reprezentanc. Švica in Anglija sta realno močnejši ekipi. Vsaj tretji bi morali biti, dobro je, da se borimo za drugo mesto. Če nam bo uspelo priti na Euro in tam igrati dobro, potem se bo gotovo kdo od naših fantov prodal v velik klub.
Naš problem je v tem, da nimamo stalnega, jasnega koncepta igre. Da bi lahko recimo rekli: 'Slovenija igra na tak način, najboljše dela te in te stvari.' Razumem, da so pritiski veliki, da javnost pričakuje, da bomo na skoraj vsakem velikem tekmovanju, toda v napadu kdaj pogrešam malce več drznosti, imamo kakovost za to. Na največjih tekmah pa nam še vedno nekaj manjka, čeprav imamo zelo izkušeno ekipo. Recimo na Wembleyu, kjer sicer nismo igrali dobro, smo v 60. minuti vodili. Imamo tako izkušeno in obrambno močno ekipo, da bi s te tekme, ob takšni Angliji, morali nekaj izvleči.
Pri Matjažu Keku ste bili kapetan, sedaj mu gre na Reki odlično. Kako bi ga primerjali s Katancem, pod katerim sicer niste igrali?
Kek je odličen trener, izjemno taktično podkovan. Na nasprotnika se zelo dobro pripravi in zna to prenesti na igralce. Gre tudi za dobrega motivatorja in pri njem se je igral pravi nogomet. Toda on ne odstopa od svojih načel, mora biti po njegovo. Katanec ima svoj stil vodenja. Ekipa je zelo displinirana, zelo dobro zna vzpostaviti red v ekipi, a se mi zdi, da ni tako taktično dovršen kot Kek. Morda nam to malce manjka. Kljub vsemu pričakujem uvrstitev na Euro. Imamo izkušeno ekipo, treba je to vzeti. Mislim, da bo Anglija prva, mi in Švica pa bomo odločali o drugem mestu.
Torej, kje se Klemen Lavrič vidi čez leto dni?
Vidim se v delu s tukajšnjimi mladimi, kako natančno, bomo še videli. Rad bi jim pomagal na različne načine, da prenesem znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil. Ne le nogometne. Morda bi lahko pomagal tudi pri prestopih ali uveljavljanju mladih, vendar se v klasičnem menedžerskem delu ne vidim, to je precej stresen in naporen posel. Ne bi želel še enkrat potovati po celem svetu.