Sedemindvajsetletni Alfie Whiteman je pred nekaj meseci s soigralci iz Tottenhama osvojil Evropsko ligo, nato pa se je odločil za konec vratarske kariere. Posvetil se je fotografiji, režiji filmov in vlogi radijskega voditelja.
Whiteman se je klubski akademiji londonskega kluba sicer pridružil v starosti desetih let, leta 2015 pa je napredoval v mlajše selekcije. Bil je tudi reprezentančni vratar Anglije v reprezentancah do 17 in 19 let. A prave priložnosti v članski ekipi ni dobil, poleg posoje v švedsko ligo, je edini dvoboj v članski karieri odigral novembra 2020, ko je na tekmi Evropske lige proti Ludogorcu v 82. minuti zamenjal poškodovanega Joeja Harta. Tottenham je slavil s 4:0.
Na seznamu igralcev je bil tudi maja v finalu Evropske lige, ko so Londončani v finalu premagali Manchester United, predsednik Uefe Aleksander Čeferin pa mu je tako po dvoboju okoli vratu nadel tudi kolajno.
Nato pa se je Whiteman odločil za konec športne poti.
"Z desetimi leti sem podpisal za Tottenham, pri 16-ih sem zapustil šolo in se povsem posvetil nogometu. A že leto kasneje sem se spraševal, če je to res to. Dojel sem, da nisem srečen," je v pogovoru za The Athletic dejal Whiteman.
"Stereotipi o nogometaših v večini primerov res držijo. Gre za kulturo golfa in kozmetičnih torbic. Tudi sam sem bil takšen. Želel sm si Gucci torbico, vozil sem mercedes. Vsi se enostavno podredijo družbi, ste proizvod svoje okolice. Nogomet je v tej državi povsem zaprt svet."
"Vselej sem se počutil nekoliko drugačnega, soigralci so me razglasili za hipija. Nato sem pri 18-ih spoznal nekdanje dekle, ki je bila fotomodel, njena najboljša prijateljica pa režiserka. Začele so se mi odpirati oči in dojel sem, kako izoliran je nogometni balonček."
Whiteman je proste dni začel izkoriščati za vlogo asistenta režiserjem ter za pomoč fotografom. "Nogometna kariera je tako ali tako kratka. Vedel sem, da si ne želim za vedno ostati v njem. Želel sem se naučiti nekaj več o stvareh, ki so me zanimale."
Letos se mu je sicer iztekla pogodba s Tottenhamom. Imel je ponudbo iz lige Championship (druga najmočnejša angleška liga; op.p.), a jo je zavrnil.
Že nekaj dni kasneje je sodeloval na snemanju za podjetje Nike, kasneje pa je posnel dokumentarni film o svojem potovanju po Norveški in Ukrajini.
Nato se je lotil še enega samostojnega projekta, posnel je kratki film o svetovnem prvenstvu v rokoborbi s prsti na nogah. "Ni bilo proračuna, ni bilo navodil, ničesar. Pojavil sem se s kamero, vse skupaj posnel in kasneje z montažo vse skupaj povezal v celoto."
Film je bil izjemno dobro sprejet, kritike so bile odlične, sodelovanje z Whitemanom pa je nato podpisala produkcijska hiša Somesuch.
