Mladi srbski vratar je v hudi prometni nesreči, v kateri sta življenje izgubila dva nogometaša, ostal brez roke, ne pa tudi volje do življenja. Ljubomir Moravac po največji preizkušnji v njegovem življenju v prihodnost zre z veliko mero optimizma.
Manj kot mesec dni je minilo od prometne nesreče mladih nogometašev Maribora, v kateri sta življenje izgubila Damjan Marjanović in Zoran Baljak. Žiga Lipušček jo je odnesel brez težjih poškodb, medtem ko so Ljubomirja Moravca v kritičnem stanju prepeljali v bolnišnico.
Mlademu srbskemu nogometašu so morali amputirati roko, njegovo zdravstveno stanje pa se je nato izboljšalo do te mere, da so ga lahko prebudili iz umetne kome. Moravac se zaveda, da je dobil drugo priložnost, ki jo namerava izkoristiti.
''Trenutno sem v redu, počutim se dobro,'' je v ekskluzivnem intervjuju za Ekipo24 SN povedal Moravac in dodal: ''Zelo dobro se zavedam spoznanja, da sem se ponovno rodil in da začenjam neko novo življenje. Poskušam gledati le naprej, ne nazaj. Prizadevam si ostati osredotočen samo na to, kaj me čaka, kaj je pred menoj.''
Podpora deževala z vseh strani
Moravac je bil po nesreči deležen velike podpore slovenske javnosti. Ob pomoči družine, nogometnega kluba Maribor in prijateljev je premagal najtežjo preizkušnjo svojega življenja, ki jo je sam označil za prvi polčas. Zdaj pride na vrsto drugi.
''Energijo mi daje družina, ki mi je v največjo oporo, prav tako kot vsi drugi ljudje okrog mene. Številni mi namenjajo obilo pozitivnih misli in so skupaj z menoj veseli, da sem preživel. Vsi, ki me obkrožajo, mi namenijo ogromno energije, kar mi seveda veliko pomeni,'' je povedal Moravac in dodal, da je prejel številna spodbudna sporočila, manjkalo ni niti obiskovalcev.
''Vsak dan so me obiskovali številni prijatelji, tako da so bile medicinske sestre na koncu že kar malce jezne zaradi pretiranega kravala. Dobrih želja je bilo dejansko ogromno.''
Zahvala klubu, zdravnikom in osebju
Moravac se je Mariboru zahvalil za podporo, iskrena zahvala gre tudi zdravnikom mariborske bolnišnice in celotnemu osebju. Z izgubo roke se je sprijaznil, pred nadaljevanjem rehabilitacije ga preveva optimizem.
''Da, sem se. Pripravljen sem na nov korak v mojem življenju. Ni lahko, seveda ne. Če bi govoril drugače, bi lagala, a po drugi strani tudi ni tako težko, kot si marsikdo predstavlja. Hvaležen sem, da sem ostal živ, za drugo bom že poskrbel. Na vse skupaj gledam tako, da je bil v bolnišnici prvi polčas moje tekme, zdaj se začenja drugi. Obetavno je, da mi trenutni rezultat ponuja dovolj razlogov za optimizem,'' je povedal 19-letnik in dodal, da se nesreče ne spomni.
''Bolj slabo, precej slabo. Spomnim se, da smo po treningu sedli v avto in se odpravili z igrišča v Rogozi proti mestu. Potem pa ničesar več. Niti tega, o čem smo se pred usodnim trkom pogovarjali. Ne vem, kaj se je dogajalo, kako se je zgodilo,'' je za Ekipo 24 SN povedal Moravac.
Poročali smo, da je potem, ko so ga prebudili iz kome, najprej vprašal po prijateljih, kar je potrdil v pogovoru z Ekipo24 SN. ''Ko sem se prebudil, sem od očeta takoj zahteval, naj mi nemudoma razkrije, kako je z mojimi prijatelji. Kar sem slišal, me je seveda globoko prizadelo. Koga pa ne bi? Težko je, zelo težko. Ne vem, v prvem trenutku sem pomislil, da bi bilo najbolje, če bi odšli vsi,'' je povedal Moravac in dodal, da še ni imel časa za obisk pokopališča.
Želi se vrniti k športu
O nesreči ne želi preveč razmišljati, prav tako še nima želje, da bi se vrnil na kraj tragičnega dogodka. Njegove misli so usmerjene v prihodnost, k rehabilitaciji, k vrniti v šport.
''Nočem pretirano razmišljati o tem, kaj je bilo. A da bi kar pozabil, je seveda nemogoče. Zdaj je prvi cilj čim prej okrevati, nato se želim vrniti v šport. Na kakšen način? V tem trenutku ne vem, nimam nikakršnega načrta. Najprej me v Mariboru čaka fizioterapija za desno roko, ki je prav tako poškodovana, potrgane so bile tetive, nato bom rehabilitacijo nadaljeval na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, kjer bom dobil protezo za levo roko.''
Kariera vratarja je zanj končana. ''Na vse skupaj ne gledam tako tragično. Seveda mi je žal, vendar ni konec sveta. Bil sem šele na začetku vratarske poti, ki je zdaj žal ne bom mogel nadaljevati, toda v življenju so tudi druge stvari, ki jih človek lahko počne,'' je pogovor z Ekipo24 SN optimistično zaključil Moravac.
Še zdaj mi ni jasno, zakaj toliko podpore in sočustvovanja potencialnim morilcem v prometu.
seveda se ne spomni, ko so pa gonili krepko čez 100+.
V prejšnjem prispevku ste objavili da je oče izjavil da se fant vsega spomni in da je naprej povprašal po prijateljih. Lahko preverite na linku zgoraj. Zdaj se kao ne spominja nič. Ok, njegova stvar, že ve zakaj je tako… ...prikaži več še najboljše. Na koncu koncev niste potegnili s sabo v brezno nikogar drugega. Ampak ni pa treba imeti ljudi za neumne.