Šport > Nogomet
5600 ogledov

Saša Kolman: To je drug svet

Saša Kolman Osebni arhiv
Slovenski nogometni trener v Združenih arabskih emiratih dela v akademiji madridskega Reala. Saša Kolman ima za sabo sicer že pestro nogometno pot.

Kako ste prišli do službe za nadridski Real v Združenih arabskih emiratih?
Delam za Real Madridovo Fundacijo, ki ima akademije po celem svetu, tudi tukaj po ZAE so že skoraj v vsakem mestu. Akademija je v Fujairahu, kjer zdaj prebivam in delam. Mesto je v naglem vzponu, veliko se gradi, glavno mesto Abu Dabi vanj veliko vlaga. Razlog za to je v tem, da bi lahko Abu Dabi kontroliral tudi to stran zaliva glede nafte, saj ima Fujairah celo največje podzemno skladišče nafte na svetu. Tu v luki je nešteto tankerjev vsak dan. Fujairah je tudi svoj emirat in vsak emirat ima svojega šejka, ki vodi vse skupaj kot državo. FNG (Fujairah National Group) je glavna firma, vodena s strani šejka, ki ima v tem mestu oz. emiratu pod sabo prav vse, od športa, kulture, gospodarstva... Prav vse, kar je potrebno za delovanje emirata. Seveda so različni oddelki dodeljeni članom kraljeve družine. Nečak glavnega šejka je bil pobudnik odpiranja te akademije. Imeli so pogajanja z Arsenalom, Juventusom, Manchester Cityem in Real Madridom. Na koncu je Real ponudil najboljše pogoje za sodelovanje in pogodba je bila podpisana.

Za omenenega šejka dela že vrsto let tudi Slovenec, ki je sedaj direktor te akademije. Gre za mojega prijatelja in bivšega soigralca pri mladincih HIT Gorice Erika Stibilja. Ta me je poklical in povedal, kaj se dogaja. Real Madrid je dal pogoj, da bosta dva trenerja pripeljana z njihove strani in eden s strani FNG, ki mora biti vodja te akademije. Ko mi je Erik predstavil zadevo in rekel, da si želi mene, sem bil izjemno vesel in sem delo sprejel. Počakati smo morali samo še potrditev s strani Reala. Sedež Fundacije za akademije v ZAE je sicer v Dubaju, njen šef je gospod iz Srbije. Moj življenjepis je moral biti najprej posredovan njemu.Takoj se je strinjal z mojim prihodom, z mojo izobrazbo in izkušnjami je bil zelo zadovoljen. CV pa je moral poslati tudi v Madrid na sedež Fundacije, kjer so pač preverjali moje kvalifikacije. Ko se je z vseh strani prižgala zelena luč, sva s punco sedla na letalo in delo se je začelo.

Saša Kolman Nova služba Šport Real Madrid izkazal veliko zaupanje v Slovenca

Kakšni so bili njihovi pogoji in zahteve, da se je sklenilo sodelovanje? 
To je na novo ustanovljena akademija, z njo smo začeli letos. Premamil me je pač izziv, da sem bi postavljen za glavnega trenerja nečesa, kar je v izgradnji. Delo za šejka je prav tako posebno, da ne omenjam velikega nogometnega imena, katerega sedaj sem tudi sam predstavnik. Zame seveda ni bilo dvomov o tem, ali sprejmem ali ne. Seveda mi je bilo dosti olajšano vse skupaj zaradi Erika. Kar se pa tiče Real Madrida, pa niti sam ne vem, kako natančno so to sami preverjali, ker vpogleda v to nimaš. Iskali so nekoga z izkušnjami in visoko izobrazbo, to vem. Odgovor iz Madrida je prišel, mislim da v treh dneh.

Saša Kolman | Avtor: Profimedia Profimedia

Kako poteka vaš dan?
Kot sem že prej omenil, FNG drži vse reči v svojih rokah in šolstvo ni izjema. Delam na privatni šoli zjutraj, kjer imam svojo pisarno in skrbim za logistiko, organizacijo, treninge za akademijo. Na tej šoli imamo tudi igrišča, ravno lani je bilo zgrajeno novo igrišče z umetno travo in reflektorji. Povezujemo se tudi z lokalnimi šolami kar se tiče našega programa, imamo predstavitve in povezovanja v lokalno okolje. Seveda vse te stvari morajo biti odobrene s strani Madrida. Moramo biti zelo pozorni, kako promoviramo akademijo in klub, saj recimo določeni igralci Reala imajo osebne pogodbe z različnimi organizacijami in včasih ne smemo objavljati njihovih imen. Dobivamo pa kurikulum treningov iz Madrida, ki jih potem priredimo našim potrebam, seveda moramo slediti programu. Imamo tudi izobraževanja, kjer smo imeli obisk trenerjev Real Madrida in se tam učimo njihovega načina dela. Seminar lahko traja tudi po tri dni.

Koliko je trenerjev? Kakšen je vpis?
Zaenkrat smo trije trenerji, Alžirijec, Francoz in jaz. Že prvi mesec akademije smo imeli preko 70 vpisanih otrok, vse od 5. do 16. leta starosti. Popoldne potekajo treningi in analize, moj dan je od zjutraj do večera zapolnjen z delom. Imam pa prvič po verjetno 20 letih delovanja v nogometu vikende prosto, saj smo komaj vzpostavili akademijo in zaenkrat tekem še nimamo. To je tudi eden od projektov: se začeti povezovati z drugimi mesti in začeti igrati tekme z ostalimi akademijami, med njimi so največje Real, Barcelona in Manchester City. Zaenkrat poizkušamo igrati samo z lokalnimi šolami v Fujairahu, tako predstavljamo naš program in rekrutiramo igralce. To so otroci zbrani z vseh koncev sveta, seveda tisti, ki prebivajo v Fujairahu. Največ je lokalcev, ki so nori na nogomet, v bistvu jih drugi športi niti ne zanimajo, imamo pa tudi otroke drugih nacionalnosti (Srbija, Etiopija, Indija, Egipt, Sirija, Kanada...).

Lahko otrok napreduje tudi do Španije?
Zgodilo se je že v akademiji v Dubaju, da so trenerji Real Madrida opazili izjemen talent in takoj s starši tega otroka podpisali pogodbo ter celo družino preselili v Madrid. To bi bil tudi za nas v letih, ki prihajajo, izjemen uspeh. Naš projekt in vizija je postati uspešnejši od lokalnega kluba Fujairah, ki ima člansko ekipo v prvi ligi ZAE in katerega trener je bil nekaj let nazaj Diego Armando Maradona. Mislimo, da preveč vlagajo samo v prvo ekipo in z mladimi ne delajo dobro. Tukaj želimo prevzeti primat.

Saša Kolman | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Saša Kolman in Roberto Carlos.

Z nogometom ste se srečali že v številnih državah. Kako bi opisali svojo nogometno pot? Najprej igralsko...
Moja nogometna pot je dokaj zanimiva, včasih se počutim kot nomad (smeh). Igral sem v prvi mladinski ligi za Gorico, bil enkrat vpoklican na zbor za reprezentanco do 18 let in od takrat naprej sem se odločil za študij na Fakulteti za šport v Ljubljani. Nisem prenehal igrati, igral sem za domači NK Tolmin, s katerim se nam je uspelo uvrstiti v drugo ligo. Verjetno sem eden redkih, ki je še vedno imel priložnost po študiju nastopati v prvi slovenski ligi, kljub temu da se nisem takoj odločil za profesionalno pot. Tako sem leta 2010 pri svojih 26. letih podpisal za lendavsko Nafto. Sledilo je približno 4 do 5 let profesionalnega igranja, med drugim tudi za Primorje v prvi ligi, Suduroy v prvi ligi na Ferskih otokih, kjer sem na koncu tudi vodil moštvo in bil igralec-trener, kar je še vedno najtežja stvar, kar sem jih kdaj opravljal. Težko je bilo biti soigralec in šef ob istem času. Takrat sem bil najmlajši trener v prvih ligah v Evropi, spomnim pa se, da je bil najstarejši Miroslav Blažević. To je bilo leta 2012. Naslednji korak je bil Rayo Cantabria v četrti španski ligi. Slednji je podružnica Racing Santanderja, tako da smo imeli super pogoje in ekipo. Vmes sem bil še na preizkušnjah v Estoniji, Malti, Libanonu...

Bil sem igralec-trener, kar je še vedno najtežja stvar, kar sem jih kdaj opravljal. Težko je bilo biti soigralec in šef ob istem času. Takrat sem bil najmlajši trener v prvih ligah v Evropi.

Trenersko pot ste začeli na drugem kontinentu.
Vse to se je dogajalo do mojega 30. leta, ko sem se odločil skleniti svojo igralsko pot in odpotoval v Avstralijo ter se preizkusil v trenerskih vodah. Seveda sem že prej treniral otroke in prvo ekipo v raznih klubih, tako da neke izkušnje sem imel, vmes dokončal diplomo na fakulteti, pridobil tudi UEFA PRO licenco. Dobesedno pa sem se podal v neznano. Nisem imel nobenih kontaktov, sam sem pošiljal življenjepise v klube in hodil na razgovore, nisem si niti mislil, da mi bo tako hitro uspelo. V roku enega meseca sem podpisal pogodbo za South Melbourne FC (SMFC), ki je bil največji klub v Avstraliji, preden so uvedli franšizno ligo. Bivša trenerja tega kluba sta bila tudi legendarni Ferenc Puskas in Ange Postecoglu, ki je osvojil azijsko prvenstvo z Avstralijo ter lani prišel do naslova prvaka v japonski J league.

Simon Rožman Intervju Šport Rožman: Kultura do športa večja na Hrvaškem, nasvet dobim tudi pri prodajalki

Začetek je bil dober...
Načrt je bil, da se dokažeme v ne ravno super razviti nogometni državi, si ustvarim ime in se nekega dne vrnem v Slovenijo. To mi je tudi uspelo, saj sem pri SMFC ekspresno hitro napredoval, začel z U10 in ko so videli moje delo, sem hitro postal trener rezervne ekipe U20, z njo smo osvojili prvenstvo. Nato sem postal pomočnik glavnega trenerja in na koncu zadnje leto tudi prevzel krmilo kluba. Super izkušnja, ker sem se začel zavedati svojih trenerskih kvalitet, iz popolnega neznanca sem v štirih letih postal prvi trener zelo velikega avstralskega kluba. Klub ima na primer 60.000 sledilcev na facebooku, tako da so bili pritiski ogromni. Na svojo avstralsko zgodbo sem najbolj ponosen. Vmes sem bil tudi na kratki avanturi v Španiji, kjer sem podpisal za Alaves, to se je zgodilo zaradi sodelovanja obeh klubov. Alaves je takrat nastopal v drugi španski ligi in se prav to sezono uvrstil v La Ligo s Pepejem Bordalasom na čelu, ki sedaj zelo uspešno vodi Getafe. Bil sem priključen kot svetovalec v mladinskem pogonu in imel dostop do delovanja članske ekipe.

Saša Kolman | Avtor: Profimedia Profimedia

Sledila je vrnitev v domovino.
Sam sem vedno menil, da nisem bil najboljši nogometaš, vendar dovolj dober za prvo slovensko ligo. Bil sem profesionalec, kar mi izjemno pomaga pri trenerskem delu, vendar je bila vedno želja postati trener. Igral sem na najvišjem možnem nivoju za svoje sposobnosti, ne verjamem da sem bil sposoben kaj več. S trenerstvom je drugačna situacija, sem zelo ambiciozen in si želim vedno višje. Sledil je prestop v Novo Gorico, kjer sem bil najprej pomočnik Miranu Srebrniču, nato Nerminu Bašiću. Pod Srebrničem sem izjemno užival, verjetno je bilo to najlepšega pol leta, kar sem jih imel v nogometu. Miran je odličen trener in super človek. Ostala sva dobra prijatelja. Na koncu je breme reševanja Gorice padlo name. Nisem se ustrašil, poizkušali smo vse. Sprejel sem ogromno odgovornost, z njo bom moral  živeti, kajti ni nam uspelo in zato sem izjemno žalosten, ker mi Gorica veliko pomeni. Zadeve, ki so se kopičile celo leto, je bilo težko reševati zadnji mesec in pol prvenstva. Enostavno ni bilo časa, preveč tekem na kupu, voda je že pošteno tekla v grlo in če sem pošten, nam je na začetku uspelo narediti šok terapijo, dobili smo nekaj točk, igrali povsem prerojeno, agresivno, izgledali smo drugače, vlil se je optimizem in potem spet stara zgodba. To štejem kot največje razočaranje moje kariere. Sledili so Emirati... Veliko dam tudi na izobraževanje, kadarkoli imam čas, tako sem na lastno pest obiskal nogometni šoli Getafeja v Španiji in Celtica na Škotskem, kjer sem lahko videl delovanje velikega nogometnega ustroja. Predvsem Celtic, katerega akademija velja za eno najboljših na otoku, je bil izjemna izkušnja.

Kako pomembne so izkušnje iz različnih držav? 
Sem izjemno mlad, imam šele 35 let, kar je v trenerskih krogih še vedno zelo zeleno, vendar sem doživel ogromno in imam veliko izkušenj iz različnih delov sveta. To si štejem kot prednost, saj sem videl delo različnih trenerjev, različnih nacionalnosti, različnih nogometnih filozofij, kar pomeni, da se mi je lažje prilagoditi določenim nogometnim okoljem, saj imam več izkušenj kot nekdo, ki je deloval samo v eni državi.

Sprejel sem ogromno odgovornost, z njo bom moral  živeti, kajti ni nam uspelo in zato sem izjemno žalosten, ker mi Gorica veliko pomeni.

Se na nogomet na različnih kontinentih gleda drugače? 
Osebno mislim, da v nogometu kar velja danes oz kar velja v eni ekipi, ni nujno, da bo veljalo tudi jutri ali v drugem okolju. Vsako okolje je specifično, vsak klub ima svojo mentaliteto, svoje igralce, direktorje, navijače, to vse definira okolje v katerem delaš kot trener in moraš se prilagoditi, preučiti in izbrati pravo pot preden začneš. Tukaj svoje izkušnje vidim kot prednost. Poizkušal sem se v domači prvi ligi, videl sem avstralski nogomet, ki je isti kot stari stil angleškega nogometa, v Španiji me je trener nahrulil, ko sem udaril dolgo žogo kot obrambni igralec, ki je bil pod pritiskom napadalcev in mi zabičal, naj raje grem v preigravanje, kot pa da udarim dolgo žogo.... bil sem šokiran. Kar se tiče podobnosti, teh je veliko, nogomet je ista igra povsod in kot trener se soočaš z enakimi problemi. Ker je nogomet postal tako moderen in izjemno napredoval, vsaj kar se tiče na fizičnem in tehnološkem področju, ima trener veliko dela že s svojim trenerskim osebjem, tu je še igralski kader. Lahko se izgubiš v poplavi informacij, ki jih imaš. Vse to je danes seveda potrebno, vsaka malenkost je važna, vendar je moje mišljenje, da je nogomet še vedno bolj umetnost kot znanost. Trener mora biti razumen in pravi filter vseh teh informacij, tako da igralci dobijo samo tisto, kar je najbolj potrebno.

Kje ste so počutili najboljše?
Kljub vsem izkušnjam s celega sveta, mi je še vedno najlepše doma v Tolminu. Sem 'lokal patriot' in ponosen Tolminec. Ta klub, kjer se je vse skupaj začelo, mi je omogočil to pot, nosim ga vedno v srcu in vedno ko sem doma, grem bodrit fante, ki tam igrajo. Drugače je pa Avstralija bila največja, najbolj nora, najboljša izkušnja, ne samo nogometno, tudi življensko.

Saša Kolman | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Z Draganom 'Piksijem' Stojkovićem.

Imate še namen delovati tudi v Sloveniji? Kakšni so vaši načrti, ambicije v prihodnosti?
Kar se tiče načrtov in ambicij, o tem težko govorim. Nogomet me je naučil, da ne smem preveč gledati v prihodnost, ker jo je v tem športu zelo težko predvideti, tako da sem popolnoma skoncentriran na svoje delo in sedanjost. Rad bi dosegel čimveč, bil čimvišje, se dokazal mogoče nekega dne na najvišjem nivoju, do kam pa bom lahko segel, tega žal niti sam ne vem. Od vseh držav, kjer sem bil, potoval, deloval, je Slovenija še vedno najlepša. Žal se Slovenci premalo zavedamo, da živimo dobesedno v raju, v izredno socialni državi, mirni, čisti... Tega pač ne veš, dokler ne poizkusiš sveta. Seveda ni popolna, seveda so problemi, ampak kje jih pa ni? Življenje v Avstraliji je samo delo, življenje v Emiratih je... Joj, o tem dokler sem tu najbrž niti ne smem preveč govoriti in mislim da sem s tem povedal vse. Je izjemno izjemno težko. Imam izjemno partnerico s katero načrtujeva tudi družino in seveda bi jo najraje imela v Sloveniji, tako da ja, želja je iti domov in se tam ustaliti in dokazati v nogometu. Rad imam Slovenijo in njen nogomet.

Kako je živeti v ZAE?
To je drug svet, delavec ni dosti vreden, lokalci so tukaj zelo zaščiteni. Za migrante zelo težko okolje, zelo asocialno, vendar se izplača iz finančnega vidika. Vreme je pol leta super, okoli 25 stopinj, ko pa nastopi poletje, je pol leta neznosno toplo in vlažno. Gibaš se lahko le po trgovinskih centrih ali ostajaš doma. Sam s privajanjem nimam problemov, vso svojo energijo usmerjam v delo. Prosti čas včasih izkoristimo za odhod na bazen, za piknike v puščavah ali za obisk Dubaja, ki nudi nekaj za vsakogar.

Žal se Slovenci premalo zavedamo, da živimo dobesedno v raju, v izredno socialni državi, mirni, čisti... Tega pač ne veš, dokler ne poizkusiš sveta. Seveda ni popolna, seveda so problemi, ampak kje jih pa ni? Življenje v Avstraliji je samo delo, življenje v Emiratih je... 

Morda veste, kakšen pečat je kot selektor ZAE pustil Srečko Katanec?
Kar se tiče slovenskega nogometa, tukaj nisem opazil posebnega navdušenja, spremljajo samo glavne klube po Evropi in svojo prvo ligo. Seveda vedo za Jana Oblaka. Tudi o Srečku Katancu nisem slišal dosti.

Zadnjo kolesarsko dirko v ZAE je prekinil koronavirus. Kakšno je stanje v državi? Imate zaradi tega kakšne ukrepe v akademiji, skrbi, pomisleke?
Ja, koronavirus je problem tukaj. Ne bom rekel, da vlada panika, ker se ljudje še vedno prosto gibajo po trgovinskih centrih, ampak je vlada že prejšnji teden izdala ukaz, da se morajo šole zapreti, sledilo bo šolanje preko interneta, tudi vse športne prireditve so prepovedane, tako da smo morali zapreti akademijo po celih Emiratih. Nihče ne ve koliko časa bo to trajalo, vsi upajo, da ne bo epidemije, ker se počasi pripravlja poletje, temperature se dvigajo in vsi upamo, da bi to pomagalo pri zajezitvi virusa. Smo v negotovosti, odsvetujejo odhod iz države, izogibamo se letališč, zadržujemo se predvsem doma v teh dneh. Čakamo na novice, lahko bo čez slab mesec že boljše, lahko pa da bo celotna sezona ukinjena in se bomo morali predčasno vračati domov.

Ali ste uspeli spremljati slovenski, evropski nogomet?
Seveda. Tu je sicer malce težje, ker smo tri ure naprej, tako da se tekme, ki so v Evropi zvečer, tu začnejo šele okoli polnoči, Vseeno včasih prebedim noči zaradi nogometa in naslednji dan v službi spijem na litre kave (smeh). Spremljam tudi slovensko ligo, gledam posnetke, izjave, tudi druga liga je izjemno zanimiva. Želim si, da bi se Gorica vrnila nazaj v prvo ligo in želim vse najboljše mojemu prijatelju Srebrniču, ki vodi Koper. 

Saša Kolman | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv

Kdo bo prvak v Španiji?
Seveda upamo, da bo kraljevi klub spet na vrhu (smeh). Obožujem Zinedina Zidana. Vendar pa Real ni moja ljubezen iz mladih let, tega nikoli ne bom mogel spremeniti. Sem profesionalec in za kateri klub mi bije srce, dokler delam za Real, žal ne morem povedati (smeh). Zidana sem sicer oboževal že kot igralca.

Čez morje imate Katar. V kakšnih razmerah bodo igrali nogometaši čez dve leti na SP?
Kar se tiče Katarja, najbrž tudi ne bi smel preveč razpredati (smeh). Enostavno se sovražijo in odnosi med državama niso dobri. Pa vendarle, stadioni bodo vrhunski, glede na to, da se igra v zimskem času, bo za igralce nekako sprejemljivo, vendar še vedno toplo. Verjamem, da bo organizacija na 'top' ravni. Tu v Zalivu jim veliko pomeni, kako se predstavljajo svetu navzven kot država.

Kako ocenjujete možnosti Slovenije, da se uvrsti na mundial 2022?
Osebno mislim, da imamo dobro reprezentanco, spet generacijo, ki je sposobna za uvrstitev na veliko tekmovanje. Imamo najboljšega vratarja na svetu, imamo Josipa Iličića, ki je trenutno najbolj vroč igralec Evrope, imamo druge fante, ki igrajo v vrhunskih klubih in selektorja, ki se je že tolikokrat dokazal. Trenutno je najboljši slovenski strateg, izjemen retorik in pravi človek za vodenje teh fantov. Zakaj ne bi upali, da lahko to storimo? Toda ta reprezentanca bo rabila pomoč celotne nacije. Lepo bi bilo, da Slovenci stopimo enkrat skupaj, preden se doseže velik uspeh, vključno z mediji, dajmo podpreti to ekipo, da jim bo lažje in bomo lahko spet masovno drli v Katar. Preveč smo negativni, preveč vsi vse vemo, kaj bi bilo potrebno, ko reprezentanca izgubi. 

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.