Cena odmevnega prestopa Josipa Iličića in Armina Bačinovića v italijanski Palermo je predmet ugibanja v slovenskih medijih. Zakaj uradne številke niso javne?
Palermo je izrecno zahteval, naj imamo klavzulo v pogodbi, naj znesek za vedno ostane skrivnost. To je popolnoma normalno. Kar se nas tiče, ne bi bila težava to objaviti, a moramo spoštovati poslovne dogovore.
Koliko odstotkov je dobil Iličićev nekdanji klub Interblock?
Petdeset odstotkov, seveda ko odbijemo vse stroške. Zelo korektno.
Za koliko denarja bi Iličića lahko prodali v zagrebškem Dinamu ali beograjskem Partizanu, kjer imajo dolgoletno tradicijo prodaje igralcev na evropski trg?
Cena iz Partizana in Dinama zagotovo ne bi bila pod 20 milijoni evrov. Gre za kulturo in tradicijo prodajanja igralcev oziroma kar nogometno kulturo po drugi svetovni vojni. Mi se s tem ne moremo primerjati. Žal pri nas nikdar nismo bili na tej ravni in še kar nekaj časa ne bomo. Partizan in Dinamo sta nogometni kulturi, ki ju lahko primerjamo tudi z Barcelono ali Realom. V Mariboru imamo osem zaposlenih, tam pa jih toliko sedi v prvi pisarni.
Koliko zasluženi denar pomaga pri plačah, ki jih lahko ponudite morebitnim okrepitvam?
Zelo malo. Plačilne discipline ne moremo rušiti, pa niti ni potrebe, da bi to počeli. Treba je biti racionalen. V slovenskem prostoru nihče ne bo obogatel z nogometom, lahko pa igralec naredi korak naprej in v tujini unovči svoj trud in znanje.
Do koliko lahko greste? Kakšne so lahko neto plače igralcev v Mariboru?
Me je kar sram povedati. O tem je brezpredmetno razpravljati.
Prodaja igralcev je za slovenske klube ključen vir preživetja. Imajo vsi nogometaši v Mariboru svojo ceno?
Zagotovo, čeprav je to zelo relativno. Ko je recimo Iličić prišel, ni imel nikakršne cene, mesec pozneje pa je bilo drugače. Gre za splet okoliščin. Treba pa se je bilo tudi pregovarjati, saj so bili tujci navajeni prihajati v Slovenijo in za drobtine vzeti dragulje. V Mariboru se to ne dogaja več.
Mnogi so vam v preteklosti očitali, da v klub niste pripravljeni vložiti svojega denarja ...
Kdo pa to počne? Kaj mislite, da Jože Pečečnik daje svoj denar? Da Abramovič daje svoj denar? Lepo prosim. Ta denar ne gre iz njihovega žepa. Pokrite imajo vse račune. Ne skrbi me zanje. To je zavajanje javnosti.
Koliko vam pri dodatnem razvoju kluba manjka bolj urejena Olimpija?
Gotovo nam manjka. Potrebujemo še eno institucijo, s katero se lahko primerjamo, in obratno. Upam, da bo tem ljudem uspelo, čeprav to ni tako preprosto, kot si ljudje predstavljajo. Berem in vidim, da vsi v Olimpiji kritizirajo vsepovprek. V nogomet ne moreš priti z denarjem in uspeti čez noč. Gre za dolgotrajen proces, v katerem je treba biti zelo izkušen, znati trpeti pritiske in interese. Presenečen sem, koliko interesov je v slovenskem prostoru. Tudi jaz sem šel skozi zelo težko obdobje v Mariboru in vem, da ni preprosto. Imeti moraš trdo kožo, biti trmast in imeti nekaj sreče.
Ali Olimpiji manjka nek profil, podoben vam, kot je bil prej Miran Pavlin?
Mislim, da je Miran Olimpiji, v kateri je odlično delal, večkot potreben. Ne vem sicer, kaj se je med njimi dogajalo, vendar ljudje morajo iti prek tega. Čeprav bo Miranu zelo težko, saj smo ga bili vajeni na igrišču, kjer je ekipi lahko pomagal. Ko si na tribuni, pa je drugače … Ampak vseeno vidim, da ima zmožnosti, s katerimi bi Olimpijo spet spravil na raven, ki si jo ta klub zasluži.
Je preboj v Ligo prvakov še kdaj realen za kak slovenski klub?
Če bi lahko še dve leti zadržali ekipo, ki smo jo imeli letos, bi se z lahkoto prebili v Ligo prvakov. Ampak je na žalost ne moremo. Nimamo podpore nikogar, prisiljeni smo prodajati. Smo samorastniki, ki poskušamo preživeti. Tu gre že za ustvarjanje čudežev in malo mazohizma. Ni preprosto.
So mediji pod hipnozo uspehov reprezentance prezahtevni do slovenskih klubov v evropskih pokalih?
Zagotovo. Ko igramo proti nasprotnikom, kot so bili letošnji, ljudje iz teh klubov ne morejo verjeti, koliko nas dela v klubu. Ko jim omeniš proračun, mislijo, da govoriš o mesečnem. Pri nas bi pa vsi radi vse. In večina teh, ko želijo na tekmo, kliče za brezplačne vstopnice. Deset evrov ne dajo.
Glede na to, iz kakšnega okolja izhajamo – ali je nerealen tudi uspeh slovenske reprezentance?
Ne, je povsem realen. Po uspehu naše generacije je nastal vakuum, sledila sta menjava generacij in iskanje novega koncepta. Ti fantje so zelo zgodaj odšli v tujino, se tam razvili in prišli kot gotov produkt v slovensko reprezentanco. Za našo reprezentanco me ni strah; vsako leto bo imela več igralcev, ki lahko igrajo na vrhunskem nivoju. Nisem več skeptičen. A čeprav je reprezentanca uigrana, potrebuje svežo kri. Dobili so jo z Iličićem in Bačinovićem. Spet lahko nekoga presenetimo. Jutri bodo prišli spet drugi …
Zlatko Zahovičje v tujini zamenjal številne klube. Najprej je igral za beograjski Partizan, pozneje pa prek portugalske Vitórie Guimarães prišel do velikega Porta, s katerim je prvičzaigral v Ligi prvakov. V najpomembnejšem svetovnem klubskem tekmovanju je nastopal z Olympiacosom in Valencio, s katero je leta 2001 igral tudi v finalu. Zadnje štiri sezone aktivne igralske kariere je prebil pri Benfici. Športni direktor Maribora je od avgusta 2007.
Selektor že ve, kaj in kako. Ne glede na vse pa bo Iličić prinesel talent in svežino, ki je tudi nasprotniki niso vajeni. To je ta kakovost: zdaj lahko večkrat pritisnemo tipko refresh (osveži, o. p.) in dobimo nekaj novega.
V čem se ta generacija najbolj razlikuje od vaše?
Mi smo bili od samega začetka, ko ni bilo ničesar. Hodili smo v najslabše hotele, kar je v razvoju normalno. Danes pa reprezentant pride v urejeno okolje, česar sem vesel. Precej lažje jim je. Kmalu se bo spremenil sistem in se bodo na evropska in svetovna prvenstva uvrščale po tri reprezentance iz posamezne skupine. Slovenija bo postala stalnica na velikih tekmovanjih.
V naši kvalifikacijski skupini za uvrstitev na evropsko prvenstvo so glavni favoriti Italijani in Srbi ...
Trenutno niso v nič boljšem položaju kot mi, prej nasprotno, zato ne vem, zakaj bi bili favoriti. Slovenija je od obeh ekip bolje uigrana, ima ljudstvo, ki stoji za reprezentanco. Noben slabši rezultat ali gol nasprotnika tega ne bo spremenil. Tam so pritiski večji, Italijani in Srbi so skeptični in zelo spoštujejo Slovenijo. In prav je tako, Slovenija je povsem enakovredna, če ne celo boljša. Z njimi se lahko zlahka kosamo.
Reprezentanco vneto spodbujate, ne pa tudi predsednika nogometne zveze Ivana Simiča. Zakaj?
Ne maram, da mi ljudje lažejo. Ko mi da nekdo roko, je to zame zakon. Imam 39 let, tri otroke in sem preresen človek, da bi mi nekdo lagal. Mi dal čokolado, pa jo potem vzel.
