Vaša prva tekma v dresu Krškega se je končala z zmago. Ste jo pričakovali?
Naša ekipa na treningih in tekmah verjame, da lahko premaga vsakogar, zato zmaga nad Koprom zame ni veliko presenečenje. Igrali so dobro, a mi smo bili boljši. Do treh točk sta nas pripeljala dobro vzdušje in samozavest. Po moji prvi tekmi so tako občutki zelo v redu. Igral sem kar dobro, a najpomembnejša je zmaga naše ekipe. Sem zelo zadovoljen.
Prvega mesta po dveh kolih vseeno v Krškem ni nihče pričakoval.
Smo izjemno motivirani. Res je, da naša pričakovanja niso tako visoka kot v nekaterih drugih slovenskih klubih, vendar se znamo motivirati za vsako tekmo, tudi trener Petrovič nas izjemno dobro motivira in pripravi na dvoboj. Če vsakdo od nas pokaže 100 odstotkov svojih zmožnosti, smo sposobni ugnati prav vsakega tekmeca. Vsekakor ne bomo slavili na vseh tekmah, a zaenkrat je vzdušje v klubu po uspešnem startu odlično. Upam, da bo trajalo čim dlje.
Kako dobro že poznate ostale slovenske klube?
Naslednjo tekmo igramo proti Mariboru, zavedam se za kako močen klub gre. V minuli sezoni sem si ogledal večino tekem, ki jih je odigral v ligi prvakov. Vem, da je tu še Olimpija, Krško pa se je že pomerilo s Celjem. Vem, da gre pri Mariboru in Olimpiji za največja slovenska kluba, če pogledamo dosežke v zgodovini, v zadnjem času pa izstopa prvi. Maribor me je v prejšnji sezoni impresioniral s svojimi predstavami v ligi prvakov, ko se je enakovredno meril z nekaterimi največjimi klubi. To leto se jim ni izšlo in upam, da se bo to še poznalo na srečanju z nami in nam bo koristilo (smeh).
- Petrovič: Prva liga je za nas šok
- "Moti me, da imajo 15-letniki svoje zastopnike"
- Krško skoraj do nazga
Prihajate iz Londona. Kako se znajdete v tako malem mestu kot je Krško?
Razlika je res velika, a sam sem zelo mirne narave. Ne potrebujem zabave in glamurja, vsaj kar se tiče mesta. To je dobro, lahko ostajam osredotočen na nogomet. Vsak dan trdno treniram, veliko berem, v stikih sem z družino v Angliji. Sem zadovoljen. Mesto je prijetno, ljudje so prijazni, resnično se tu počutim dobro. Živim pa trenutno v hotelu, ki ni pretirano oddaljen od stadiona.
Bili ste član Arsenala. S kom ste si delili slačilnico?
Igral sem skupaj z Jackom Wilsherom, ki je proti Sloveniji pred kratkim dosegel dva zadetka (smeh). Bila sva soigralca kakšnih šest, sedem let, seveda pa je on napredoval v prvo moštvo. Z nekdanjimi soigralci sem še vedno v prijateljskih stikih. Večina jih sicer ni več pri topničarjih. Emmanuel Frimpong zdaj na primer igra v Rusiji, pred dnevi je bil v vseh medijih (zaradi rasizma ruskih navijačev, op. p.); on je moj dober prijatelj, nazadnje sem bil na praznovanju njegovega rojstnega dne. Z Jackom se ne slišiva prav pogosto, ostali fantje pa igrajo v ligi Championship ...
Kot na primer Jay Emmanuel-Thomas ...
Ja, ja, tako je. Tudi on je moj dober prijatelj, še vedno se kdaj pa kdaj slišiva, zdaj je član QPR-ja. Fantje so v drugih državah, nekako smo se raztepli, kar nekaj pa jih igra v drugi, tretji angleški ligi. Tam je drugače kot v Sloveniji, z igranjem tu pa želim predvsem napredovati.
Vaše ambicije verjetno sežejo višje. Je Krško odskočna deska?
Vsekakor so ambicije višje, a potrebno je iti korak za korakom. Vse je potrebno načrtovati. Vsekakor ne bi imelo smisla, da bi zdaj odšel v velik klub kot je na primer Maribor, saj ne bi dobil priložnosti za igranje, nihče ne bi mogel videti kakšen igralec sploh sem. Krško je trenutno najboljši klub zame. Tu želim Sloveniji pokazati kako sem dober. Fantje in trener mi zaupajo, za mano stoji veliko ljudi. V tej sezoni upam, da bo ekipa in tudi jaz pokazala, kaj smo sposobni narediti.
Kako bi primerjali treninge v Arsenalu in zdaj v Krškem?
Je nekoliko drugače od tistega pri Arsenalu. Tam smo se veliko posvečali tehniki, tu pa treniramo zelo trdo. Trener omejena sredstva nadoknadi z veliko dela. Smo kot vojaki (smeh). Sposobni smo v visokem ritmu odigrati vseh 90 minut. To me ne preseneča, trener je zelo motiviran, na treningih zahteva maksimalen pristop. Poriva me naprej. Včasih imam že vsega čez glavo, a se zavedam, da je to le dobro za vse nas. Nadarjenost te lahko pripelje do neke ravni, nato pa je ključ do uspeha trdo delo in znanje. S trdim delom je možno prav vse. Razlika je predvsem v tehnični vadbi. Pri Arsenalu je vse krajše in bolj intenzivno, igrati je treba po tleh, žoga je le redko v zraku. To je opaziti pri članskem moštvu, a tako se vadi že v mlajših selekcijah. Treningi so v vseh selekcijah podobni, predvsem zelo tehnični. Tu se bolj trdo trenira, več je teka, pri Arsenalu pa od vseh desetih igralcev v polju zahtevajo neko tehnično raven znanja. To je bilo dobro zame, pomagalo je tudi pri mojem nogometnem razvoju. To mi lahko v prihodnosti pride še kako prav.
Si še ogledate Arsenalove tekme?
Seveda. Včeraj sem si ogledal prijateljsko tekmo z Lyonom (6:0 za Arsenal, op. p.). Alex Iwobi, ki je dosegel tretji zadetek, živi v mojem naselju. Ne vem, če veste, da je nečak Jay-Jay Okoche (nekdanji sloviti nigerijski reprezentant, op. p.), njegov oče pa me je skupaj z Alexom vozil na treninge. Trenirali smo na iste dni, čeprav je Alex tri ali štiri leta mlajši od mene. Tudi Chuba Akpom je zadel vratnico. Oba sta po nacionalnosti Nigerijca kot jaz. Je pa to tipično za Arsenal, da v pripravljalnih tekmah na novo sezono dobijo priložnost tudi mladi upi.
Prihajate iz predela, kjer večinoma podpirajo Arsenal?
London je res velik, a severni del, v njem sem rojen, je razdeljen na Arsenal in Tottenham. Odrastel sem v Islingtonu na Arsenalovi strani, precej blizu nekdanjega stadiona Highbury. Blizu je sicer tudi West Ham, a odrastel sem ob navijanju za Arsenal, kasneje pa sem imel tudi srečo, da sem bil tega velikega kluba. Še vedno lahko dobim vstopnice za tekme, priskrbijo mi jih prijatelji. A zdaj sem tu in povsem se bom posvetil Krškemu.
