Ste se znašli v Sevilli?
Mislim, da sem se kar znašel. Večjih težav nisem imel, na jugu Španije so me namreč zelo lepo sprejeli. So zelo odprti ljudje. Razkazali so mi mesto, tudi v ekipo sem se dobro vključil. Sicer je malce problem v tem, da povsem še ne obvladam španščine, jo pa že razumem toliko, da se lahko pogovarjam s soigralci. Včasih mi nekoliko manjka družba, a načeloma večjih težav ni.
Je v Betisu veliko tujcev?
Ne. Imamo dom za igralce, ki prihajajo od dlje, od tujcev pa sva v njem le jaz in 19-letni Ukrajinec. Ostali fantje so Španci.
Kaj ste se prvo naučili ob prihodu v klub?
Najprej se vedno naučiš kletvic (smeh).
Kako preživljate dneve?
Včasih mi je malce dolgčas. Trening imamo zjutraj, končamo ob drugi uri. Oni imajo nato šolo od četrte ure dalje in jih ni nazaj do pol enajste zvečer. Ta čas sem sam. Učim se. Saj tudi vem, da se moram, gledam kakšne filme, a to ni to. Na trenutke mi manjka družba. Bilo bi mi precej lažje, če bi bil še kdo z mano. Na primer kakšen Slovenec, ali pa vsaj kdo, ki zna angleško.
Pravzaprav ste potem prisiljeni v hitro učenje španskega jezika?
Res je tako, saj od Špancev le en govori angleško. Sem res kar prisiljen v to.
Kako je z vašo šolo?
Hodim v gimnazijo Brežice, delam jo preko interneta. Dobim zapiske, s sabo pa imam seveda učbenike. Sam se pripravim, obdelam snov, dosti pa sem tudi v stiku s sošolci, ki mi na primer
pomagajo pri matematiki. To je težko razumeti, če delaš sam. Profesor me nato pokliče preko skypa in opravljam test.
Kako so sošolci sprejeli odhod?
Vsi so mi dejali vsaka čast in podobno. Da imam srečo. Jaz tega ne vidim tako, do tega nisem prišel ravno po sreči. Marsičemu sem se moral na primer že odreči, vsaj kakšni fešti na kateri so bili, nekako sem si to tudi prislužil. Vsak tudi pravi, da bi tudi sam odšel v tujino, a ne vem, če je temu res tako. Ni lahka odločitev oditi 2.500 kilometrov proč.
Se vam sicer ljudje v Andaluzuji zdijo 'sproščeni'?
Se. Sploh na tem jugu Španije je tako. Na podpis pogodbe smo na primer prišli ob petih, podpisal sem jo pa ob pol osmih.
Rivalstvo je res veliko. Pravzaprav takšno, da imam prepoved oblačenja v rdeče. Dobim kazen, če me vidijo, da imam na sebi kaj rdečega, saj je to barva Seville. Pred ostalimi tekmami smo na stadionu kakšne pol ure prej, pred derbijem pa smo morali biti tam že dve uri pred dvobojem. Težko je opisati to vzdušje. Obstajajo ulice, kjer se zberejo navijači pred tekmo. V tisti del mesta, kjer je stadion Seville, sicer ne smemo.
Kako je potekal celoten prestop iz Krškega v Betis?
Imel sem sicer še nekaj ponudb. Na primer iz Zagreba, se pravi s strani Dinama, tudi iz Italije, kjer sta bila zainteresirana Udinese in Fiorentina. To mi nekako ni dišalo, sama italijanska liga mi že od nekdaj ni ravno všeč, tudi za Hrvaško se nisem odločil. Pravega razloga pravzaprav nisem imel za takšno potezo. Nato je sledila ponudba Betisa, ki mi je bolj zadišala. Španska liga se mi je zdela v redu.
Ste že pred podpisom pogodbe obiskali Sevillo?
Ne. Na preizkušnji sem bil sicer pri Udineseju, v Betisu pa ne. Zastopnik Amir Ružnić mi je sporočil, da se zanimajo zame in me vprašal, če bi me prestop zanimal. Odgovoril sem, da me in kasneje so me prišli gledati na nekaj tekem. Agent mi je sporočil, da so bili zadovoljni, da imam sicer še nekaj reči za popraviti in da imajo to v načrtu zame. Seveda smo se o vsem skupaj pogovorili še doma in odločitev je padla za odhod.
Kako je vse skupaj izgledalo doma?
Bilo je kar težko. Zame in za vso družino, zdi se mi, da je bilo še najtežje za mojo mlajšo sestro. A menim, da je takšno odločitev treba sprejeti, če želiš uspeti. O vsem skupaj smo veliko razmišljali. Oče je bil še najbolj za, saj tudi sam dela v tujini in ve, kako reči na tujem potekajo. Bolje kot pri nas. Mama je pa bila vesela zame, pravzaprav so bili vsi veseli, a me pogrešajo. Ni lahek položaj.
Se vam zdi, da odhod od doma vpliva na vašo osebnost? Ste še bolj samostojni?
Stvari se vsekakor spremenijo. V tujini si pač sam, moraš se znajti. Tu v Sloveniji ti lahko nekdo priskoči na pomoč, drugje pa moraš težave reševati predvsem sam. Saj ti pomagajo, a ni enako. Nimam še takšnih prijateljev kot sem jih imel tu. Je razlika. Moraš skrbeti zase. Pogrešam veliko reči – punco, družino, prijatelje … tudi hrano.
Kaj je na jedilniku?
Največkrat testenine. Krompirja je malo, je pa precej različnih vrst mesa. Sprva sem imel težave. Po enem izmed obrokov sem 14-krat bruhal, odpeljali so me celo na infuzijo. Po tistem je bilo v redu, malce sem se moral na vse skupaj navaditi.
Pred selitvijo v Španijo ste nastopili tudi na EP do 17 let. Pomerili ste se z najboljšimi v Evropi. Kje ste v primerjavi z bodočimi zvezdniki? Bili ste sicer eno leto mlajši kot večina tekmecev.
Tako je. Bila je kar lepa izkušnja. Bil sem zelo vesel, da sem bil takrat vpoklican v izbrano vrsto,
nastopiti na evropskem prvenstvu, poleg tega še leto mlajši kot ostali, je bila zame velika čast. V
nemški reprezentanci je bilo kar nekaj igralcev, ki so me navdušili.
Razlika je v igri, vse gre precej hitreje. Vedel sem, da je razlika, a sem menil, da ni tako velika. Po
prihodu v Sevillo sem si ogledal nekaj tekem. Že s tribune je izgledalo vse hitreje in bolj grobo. Ko pa si na igrišču, pa še bolj opaziš razliko. Zaradi tega sem imel na začetku nekaj težav na treningih, zdaj sem se že ustalil. Zdaj treniram z mladinci, ki so dve leti starši, sem edini iz letnika 1999. Na začetku pa so bile težave.
V Krškem se z mladimi sicer zelo dobro dela.
Res je. Osvojili smo prvenstvo do 13 let, do 15, bili smo tudi prvi na Nike Cupu. Tudi v Evropi smo bili peti, imeli smo kar nekaj smole na dvoboju z Malmöjem. Če bi dobili tisto tekmo, bi bili med štirimi najboljšimi, prav tisto leto pa so na svetovnem Nike Cupu nastopile štiri evropske ekipe, običajno le tri. Na evropskem in svetovnem tekmovanju je takrat slavil kijevski Dinamo. Krška ekipa je še zdaj dobra, postali so jesenski prvaki. Tega sem res vesel, saj nas je kar nekaj odšlo v tujino.
Ste pa imeli že tudi velike težave. Zdravniki naj bi vam že dejali, da bi morali prenehati z nogometom.
Imel sem težave s hrbtom, a je to že preteklost. To je bilo zaradi tega, ker sem imel pač takšno
postavo. Bil sem med največjimi, zelo hitro sem zrastel, mišice pa niso sledile rasti. A zdaj je vse
normalno, s tem nimam težav. Res je, da sem tudi slišal naj neham. To je rekel en zdravnik, drugi je menil, da to ni nič. Potem smo očitno sprejeli pravo odločitev. Zaenkrat je vse v redu, upam, da bo tako tudi naprej.
Kako je s tekmami pri Betisu?
Imamo mladince A in mladince B. Pri prvih igrajo predvsem letniki 97 in 98, jaz pa sem na treningih edini iz letnika 99. Pri mladincih B gre za iste letnike, a se igra v drugi ligi. Jaz imam sicer težavo, ker še nisem registriran. Nekaj se je očitno zakompliciralo, so mi pa dejali že prej, da pri mladoletnih vse skupaj traja dlje. Upam, da se bo zdaj vse uredilo in da bom po prihodu nazaj lahko igral. Z mladinci B sem nastopil na nekaj prijateljskih tekmah, a vseeno to ni pravo ligaško tekmovanje. Pogoji za trening so odlični, a trening vseeno ni tekma.
Se vam zdi, da ste v teh mesecih napredovali?
Pravega občutka nimam prav zaradi pomanjkanja tekem. Glede na to, da sem imel na začetku težave, zdaj pa jih nimam več, menim, da sem napredoval. Dejali so mi, da moram pridobiti še na
eksplozivnosti in podobnih rečeh. Dobil sem svoje vaje.
Cilji?
Prvi cilj je, da zaigram za člane.
Članska ekipa sicer stoji kar dobro na lestvici.
Je malce pod sredino lestvice, kar pa je v redu, saj so se šele vrnili med elito. V klubu so kar
zadovoljni.
Ste se pogovorili s kom iz prve ekipe?
Pravih stikov ni bilo. Doslej smo za trening sicer odigrali štiri tekme s prvim moštvom. Vse selekcije so imele tudi skupno druženje, prišli so tudi člani. Vidimo jih vsak dan, a kakšnih pogovorov z njimi nisem imel.
Pri Betisu je igral tudi trenutni slovenski reprezentant Branko Ilić. Se ga v klubu spominjajo?
Nekaj smo se pogovarjali, eden izmed ljudi, ki v klubu skrbijo za opremo, pa me je vprašal od kje
natančno sem. Odgovoril sem mu in dejal mi je, da je za klub igral tudi Ilić. Zelo čudno je izgovoril
priimek, zato sem potreboval nekaj časa, da sem razumel koga omenja.
Mi je. Za Slokarja sicer nisem vedel, da igra v Sevilli, za Nachbarja pa sem opazil novico, ko je
prestopil. Smo stopili v kontakt, oče mi je veliko pomagal pri tem. Nachbar mi je poslal naslov elektronske pošte in svojo telefonsko številko. Poklical sem ga in sva se dogovorila, da se dobiva. Potem je sicer nekaj prišlo vmes, a me je poklical, ko so imeli eno izmed tekem in me vprašal, če me zanima ogled dvoboja. Seveda sem bil za in ko sem prišel na tekmo, sta me čakali dve vstopnici. Dvoboj sva si ogledala s cimrom.
Cimer je tisti Ukrajinec?
Ne, ne. Ukrajinec ne zna angleško. Je bolj zaprta oseba in je vseskozi v svoji sobi. Nima niti želje, da bi se kaj naučil.
Ste uspeli navezati stike tudi s slovenskimi nogometaši, ki igrajo v Španiji? Z Oblakom, Krhinom, Jokićem?
Ne, to pa ni šlo. Razdalje so prevelike. Sem si pa ogledal tekme, ko so igrali pri nas, v stik pa nisem stopil.
Imate mogoče kakšen klub, ki vam je še posebej všeč?
Imam. Arsenal. Je bila pa včeraj proti Southamptonu katastrofa (pogovor je bil opravljen dan po tekmi, ki jo je Arsenal izgubil z 0:4; op. p.). Sicer sem bil doslej samo na eni njihovi tekmi, ogledal sem si superpokalno tekmo na Wembleyju, ko so s 3:0 premagali Manchester City. Takrat sem bil pač v Londonu. Če bi me nekoč poklical Arsenal, bi ostal brez besed.
Spremljate vse lige?
Ne. Italijanske in francoske ne. Že prej sem spremljal špansko, zdaj pa jo seveda še bolj. Angleško sem pa spremljal vseskozi.
Kaj pa slovensko?
Seveda. Krško je imelo nekaj časa slabše obdobje, a je na koncu premagalo Olimpijo. Vsaka jim čast. Upam, da bodo uspešni tudi spomladi in da bodo ostali v ligi.
Ste morda tudi pomislili na to, da bi počakali na priložnost med člani Krškega?
Tudi. A ko je že padla odločitev, ni potrebno več razmišljati, kaj bi bilo. Ne razmišljam o tem, ali sem se odločil prav, ali ne. Odločitev je padla in zdaj moram narediti vse, da pridem do prve ekipe Betisa. Vsaj barva dresa se ni veliko spremenila.
Koliko prostih dni ste dobili za novoletne praznike?
Prišel sem 21. decembra, vrniti pa se moram 4. januarja. Verjetno bi dobil manj prostih dni, a glede na to, da še nisem registriran in da ne igram … Bil sem odsoten štiri mesece, domači zrak je zdaj zelo dobrodošel.
Temperaturna razlika je pa verjetno precejšnja?
Ob tem času, čez kakšno uro (pogovor je potekal okoli osme ure zjutraj, op. p.) pravzaprav, začnemo s treningom in ga opravimo v kratkih rokavih. Tu se tega vsekakor ne bi dalo. Ob trenutni megli bi celo težko videl žogo (smeh).
Če se še dotakneva reprezentance …
Zdaj imamo kvalifikacije za evropsko prvenstvo in upam, da bom znova vpoklican. Vsekakor pa si nekoč želim zaigrati tudi v članski.
