Petra Majdič je na novinarsko konferenco, ki je vzbudila pozornost tudi tujih novinarjev, prišla dobro razpoložena. "Povejte mi kak trač, sama ležim cele dneve, nič ne vem, kaj se dogaja," je nagovorila slovenske novinarje, potem pa dejala: "Počutim se kar dobro, moram pa reči, da je moje razpoloženje odvisno od doze protibolečinskih tablet. Ko jih dobivam manj, je moje razpoloženje slabše. Sem pa zdaj že večkrat nasmejana kot žalostna, še vedno pa velikokrat jokam. Ni lahko."
Petra MajdičMoje razpoloženje je odvisno od doze protibolečinskih tablet. Ko jih dobivam manj, je moje razpoloženje slabše. Sem pa zdaj že večkrat nasmejana kot žalostna.
Majdičeva je navzoče spomnila na zadnjo novinarsko konferenco pred tekmovanjem. "Takrat sem rekla, da imam na velikih tekmovanjih običajno smolo, pa mi niste verjeli. Zdaj, ko gledam nazaj, je bilo toliko trenutkov, ko je bil prisoten občutek, da bo nekaj zelo narobe. Na primer, sama sem bila dan pred tekmo povsem mirna, sproščena. To ni normalno zame. Samo čakala sem na nekaj, s čimer se bom morala soočiti."
Kričala je kot nora
Slovenska šampionka se (ne)srečnega 17. februarja zelo dobro spomni. "Spomnim se, kako sem poletela v tistem ovinku. Vedela sem, da bo to hud padec. Spomnim se, da sem si rekla: 'Ne, zakaj, se ta padec ne konča?' Ko sem pristala na skalah, sem začutila izjemno bolečino, začela sem kričati kot nora. Luknja je bila tako globoka, da nisem mogla sama iz nje. Prišli so prostovoljci in mi pomagali ven. Želeli so, da se uležem, reševalci so bili na poti. Jaz pa sem kričala, naj mi dajo smučke in palice, da moram na start. V tistem trenutku si nisem želela reči: 'Ja, konec je.' Govorila sem si, da moram poskusiti. Čutila sem, da nog in rok nimam zlomljenih, rekla sem si: 'Še vedno imaš možnost.' Bolečina je postajala vse bolj neznosna, ampak želela sem na start. Nisem mogla odnehati pred startom, morala sem poskusiti." In je poskusila.
Petra se med padcem in kvalifikacijami ni mogla niti ogreti. "V kvalifikacijah sem kričala, vsak vdih mi je povzročal bolečino. Spominjam se prvega vzpona. Trenerji vseh reprezentanc so bili tam. In v prvih trenutkih je vladala smrtna tišina. Vsi so bili v šoku, ko so me slišali kričati od bolečin. Naslednji trenutek pa so vsi, od prvega do zadnjega, začeli navijati zame. Borila sem se in nisem smela odnehati. Pa saj ni šlo samo zame. Ob meni je veliko ljudi. Vem, da je tudi moj trener sanjal o kolajni. Potem so tu serviserji, pa drugi športniki ... Ne smem pozabiti na svojega prvega trenerja Roberta Slabanjo. Tudi on si je močno želel kolajne, sanjal je o njej. Morala sem poskusiti. Borila sem se!"
Prvič pomislila na kolajno
V polfinalu je Majdičeva skorajda odnehala in v polfinalu je tudi prvič pomislila, da ima možnost za kolajno. "Pomislila sem, da je to preveč. Ampak že naslednji trenutek sem se bodrila z besedami: 'Petra, imaš moč, lahko osvojiš kolajno'. Takrat sem prvič pomislila, da morda res lahko osvojim odličje. To je bila velika motivacija! V polfinalu je sicer kazalo slabo, v finale sem se uvrstila kot srečna poraženka. Pred ciljem sem si govorila: ni še konec, četrta si, dve mesti sta še za finale. In dobila sem novo priložnost." Ki jo je nato več kot odlično izkoristila in v cilju zaostala le za Norvežanko Marit Bjørgen in Poljakinjo Justino Kowalczyk. Dodatno moč ji je vlila misel, da so to zagotovo njene zadnje olimpijske igre. "Vedela sem, da je ta udarec tako hud, da me ne bodo sestavili skupaj za naslednje tekme, čeprav sem upala. Vedela sem, da imam največjo možnost prav v sprintu. Želja je bila preprosto tako močna. In kot sem rekla, bili smo fantastična ekipa!"
Petra Majdič'Petra, imaš moč, lahko osvojiš kolajno.' Takrat sem prvič pomislila, da morda res lahko osvojim odličje.
Je Petra med velikimi napori kdaj pomislila, da ogroža svoje življenje? "Ja, takrat ko sem zletela s proge! V zraku sem pod seboj zagledala črne skale. Takrat sem si rekla: konec je, tega ne bom preživela. Nisem se mogla obrniti, nič. Tista luknja je globoka vsaj štiri metre. Če bi bila samo za 15 centimetrov drugače obrnjena, bi mi verjetno zlomilo hrbtenico. Kaj šele, če bi v skale udarila z glavo! Potem na tekmi sem pa preprosto vedela, da karkoli se bo zgodilo, bom najprej začela izgubljati zavest, se zgrudila. Vedela sem, da ne umreš kar tako. To mi je bilo jasno," poudari Petra in doda, da je zdravniki zagotovo ne bi pustili na start, če bi izvidi ultrazvoka na prizorišču pokazali, da gre za zlomljena rebra.
V drugem delu si preberite, ali Petra Majdič razmišlja o civilni tožbi proti organizatorjem, o tem, kako so morali zdravniki v Vancouvru počakati, da Tina Maze odpelje superveleslalom, in o morebitnem koncu kariere.
