Na maratonu poletnih olimpijskih iger v St. Luisu leta 1904 je bilo pestro. Maratonec Frederick Lorz se je po dobrih štirinajstih kilometrih tako upehal, da je tekmo zaključil in ga je v avto pobral manager. Temu je avtomobil odpovedal nekaj kilometrov pred ciljno črto, zato je Lorz do konca pešačil.
Ko je prišel do cilja, je pretrgal zmagovalni trak in množica ga je sprejela kot zmagovalca. Ko so ga gledalci obtožili, da si je pomagal z avtomobilom, je priznal, da je le šalil in da ni pretekel celotne dolžine proge.
Zlato je šlo tako Thomasu Hicksu, ki pa po današnjih standardih ni bil bistveno bolj pošten. Pomagal si je namreč s strihninom, spremljevalci pa so mu po poti pomagali tudi z brandyjem. Po zmagi se je sesedel in zaradi takrat še dovoljenega poživila skoraj umrl.
