S slovensko osamosvojitvijo so se začeli slovenski samostojni nastopi na olimpijskih igrah prav na zimskih igrah leta 1992 v francoskem Albertvillu. Na otvoritvi iger je slovensko zastavo nosil smučarski skakalec Franci Petek in se s tem vpisal v zgodovino slovenskega športa, v areno pa mu je sledilo še 24 zimskih športnikov. Petek se zaradi menjave načina skakanja ni prebil višje od osmega mesta. Najboljšo uvrstitev na igrah je dosegla Nataša Bokal v alpski kombinaciji. Prva ženska olimpijska medalja Mateje Svet, ki je še pred Albertvillom prenehala s smučanjem, pa ni ostala osamljena. Po zamenjavi generacij v slovenskem alpskem smučanju sta bronasti medalji osvojili leta 1994 v norveškem Lillehammerju osvojili Alenka Dovžan v kombinaciji in Katja Koren v slalomu. Tudi v paradni disciplini slovenskega alpskega smučanja, moškem slalomu, Slovenci nismo ostali brez odličja. V boju za tretje mesto je bil Mojstrančan Jure Košir za devet stotink hitrejši od Črnjana Mitje Kunca.
Na zimskih OI leta 1998 v Naganu slovenski športniki niso osvojili odličja, še najbolj so se temu s petim mestom približali Andreja Grašič v biatlonu (15 km), skakalec Primož Peterka na veliki skakalnici ter smučar Jure Košir, ki je v veleslalomu za vsega 29 stotink sekunde zgrešil kolajno. Uspešnejše za Slovenijo so bile spet igre leta 2002 v Salt Lake Cityju, kjer so skakalci v postavi Primož Peterka, Robert Kranjec, Peter Žonta in Damjan Fras ekipno na veliki skakalnici osvojili bron. Znova so brez kolajne slovenski športniki ostali na OI 2006 v Torinu, s šestimi mesti so bilo najboljši deskar Dejan Košir, smučarska tekačica Petra Majdič in ženska biatlonska štafeta.
