Slovenska plavalka Katja Fain (25) je pred natanko dvema mesecema odpovedala nastop na evropskem prvenstvu, zdaj pa je v daljšem in srce parajočem zapisu razkrila ozadje te odločitve ter prvič javno spregovorila o svoji bolezni.
25-letna Mariborčanka se je znašla sredi hude življenjske preizkušnje, potem ko so ji konec junija diagnosticirali kronično mieloično levkemijo (KML).
Gre za kronično obliko krvnega raka, ki se po svojih značilnostih razlikuje od klasičnega pojmovanja raka, vendar zaradi tega ni nič manj pretresljiva diagnoza za mlado športnico, ki je imela pred seboj tako rekoč še celo kariero.
Njena tekmovalna prihodnost je za zdaj pod velikim vprašajem. Vse je odvisno od tega, kako se bo na zdravljenje odzvalo njeno telo in ali ji bodo zdravniki sploh še kdaj prižgali zeleno luč za plavanje na najvišji ravni.
Po tednih negotovosti, strahu, čustvene stiske in neprespanih noči se je pogumno odločila prvič spregovoriti o svoji bolezni, občutkih, strahovih in načrtih za prihodnost.
Od uvodnega šoka, po katerem je potihem še upala, da so bile vse skupaj le slabe sanje, je naredila velik korak naprej ter sebi in drugim obljubila, da se bo bolezni zoperstavila po svojih najboljših močeh.
Zapis Katje Fain objavljamo v celoti:
"Zadnja dva meseca sta bila čustveno in psihično najtežja v mojem življenju. Preživljam veliko stvari, vendar navzven tega nisem pokazala. Za zaprtimi vrati, doma, v avtu, sama s seboj ... v meni se je odvijal vrtinec čustev in misli, doživljala sem nešteto težkih trenutkov.
Svoje dneve sem poskušala zapolniti s stvarmi, ki bi me zamotile, v bistvu z različnimi oblikami bega, da bi lahko odmislila tisto, kar je spremenilo moje življenje. Toda vsako noč, ko se vse umiri, še vedno pridejo solze, zato sem se odločila, da bom končno povedala svojo zgodbo. Čeprav se je zgodilo nekaj nepredstavljivega, želim, da je ta zgodba navdih za vsakogar, ki se prav tako spopada z nečim, za kar si nikoli v milijon letih ni predstavljal, da se mu bo zgodilo.
30. junij 2026 je datum, ki ga ne bom nikoli pozabila. To je dan, ko se je moje življenje za vedno spremenilo. En telefonski klic, dve besedi, diagnoza, ki mi je razbila svet. Krvni rak. Kronična mieloična levkemija.
Oči so se mi napolnile s solzami. Nisem mogla razumeti besed, ki mi jih je zdravnik govoril, ko mi je vse razlagal. Obupano sem se samo želela prebiti skozi telefonski pogovor, da bi lahko stekla stran in poskušala pobegniti pred to nočno moro. Toda to niso bile slabe sanje, iz katerih bi se lahko zbudila. Pred tem ni bilo mogoče pobegniti, saj je to zdaj postala moja nova realnost.
Nisem mogla dihati, govoriti ali celo jasno videti. Mislim, rak? Zakaj jaz? Skrbim za svoje telo, telovadim, pravilno jem, ne kadim in ne pijem. Počnem vse, kar naj bi človek počel, kajne? Pa mi je življenje vseeno razdelilo takšne karte. Zakaj?
Najprej naj razložim svojo diagnozo. Da, gre za obliko raka, vendar ne v smislu, kot ga ljudje običajno povezujejo s to besedo. To obliko bolezni zdravimo s predpisanim zdravljenjem. Ni kemoterapije, tumorja ali operacije.
Ker gre za kronično obliko raka, bom s to boleznijo živela vse življenje. Medicina trenutno še ni dovolj napredovala, da bi mi zdravniki lahko nekoč rekli, da sem popolnoma ozdravljena. Tablete opravljajo svoje delo in ohranjajo vse pod nadzorom.
Cilj predpisanega zdravljenja je, da bi se bolezen, če bo več let ostala stabilna, nekoč lahko dovolj umirila, da bi lahko prenehala jemati zdravila, medtem ko bi rak ostal pod nadzorom. Kljub temu bodo redne krvne preiskave potrebne do konca življenja. Vedno obstaja možnost, da se stanje znova aktivira, vendar sem trenutno še zelo daleč od tega, da bi sploh razmišljala o morebitnem življenju brez zdravil.
Kaj vse to pomeni zame, za moje življenje in moje plavanje? Pravzaprav ne vem. In prav to je tisto, kar najbolj boli.
Onkološka zdravila, ki jih jemljem, imajo več možnih stranskih učinkov – od splošnih simptomov, kot so slabost, glavoboli, mišični krči in utrujenost, do resnejših zapletov s srcem, pljuči in drugimi organi.
Na svetu ni znanega primera vrhunskega športnika s to boleznijo in noben zdravnik mi ne more zagotoviti, da lahko vsak dan varno intenzivno treniram in da se ne bo nič zgodilo.
Za zdaj mi ni dovoljeno izvajati težkih treningov, maksimalnih naporov ali hipoksičnega treninga. Prav tako mi je strogo prepovedano tekmovati.
Prav tu se je moje življenje obrnilo na glavo in moja prihodnost je postala veliko vprašanje. Živim v negotovosti in s tem se zelo težko spopadam.
Trenutno se fizično počutim dobro in do zdaj nisem izkusila nobenega od možnih stranskih učinkov. Toda psihično in čustveno je bilo izjemno težko. Vsak dan nosim s seboj to nenehno breme.
Kam me vse to trenutno vodi?
Najbližje načrtu, ki ga imam, je naslednje: za zdaj bom nadaljevala s plavanjem in zelo lahkimi treningi, z nizko intenzivnostjo in nizko ravnjo laktata. Počela bom tisto, kar imam najraje, brez pričakovanj, brez pritiska, brez štoparice. Samo plavanje.
Ko mi bodo zdravniki povedali, da zdravila dobro delujejo in da se na zdravljenje dobro odzivam, bom šele takrat začela postopoma preverjati meje svojega telesa. Če te meje sploh obstajajo.
Kako daleč bom prišla in ali mi bo telo dovolilo vrnitev na raven vrhunskega športa, bom morala ugotoviti sproti. Upam, da se bom lahko vrnila k športu, ki ga ljubim, skupaj z vsem, kar pride zraven. Z napornimi treningi, tekmovanji in potiskanjem sebe prek meja, za katere sem nekoč mislila, da jih imam.
Plavanje me je naučilo vztrajnosti, moči, tega, da nikoli ne odneham, da se vedno znova poberem in poskusim. Naučilo me je odločnosti in tega, da stvari ne izpustim iz rok tako zlahka.
Ob sebi imam najboljši sistem podpore, kar si ga lahko želim, ljudi, ki so mi najbližje. Človek, kakršen sem, skupaj z vsem, kar sem se skozi življenje naučila, bo moje največje orožje v tem boju.
Nič me ne bo ustavilo, da ne bi poskusila in dala vse od sebe za priložnost, da bom nekega dne znova stala na štartnem bloku, pripravljena, da se potopim v vodo."
