Rutinski pregled se je za Slovenko sprevrgel v nočno moro

Judoistki ljubljanske Olimpije Anji Štangar se je spomladi močno spremenilo življenje. Še februarja je bila na pripravah na Japonskem, marca pa izvedela, da je zbolela za rakom na bezgavkah.

Priznava, da so se njeni cilji močno spremenili, fokus je trenutno na zdravljenju, a ob tem ostaja pozitivna.

"Res imam raka (Hodgkinov limfomom) v drugem stadiju. Osemkrat moram na kemoterapijo, dvakrat sem že bila, nato me čaka še obsevanje. Zdravljenje bo trajalo najmanj pol leta. Že zdaj sem imela po drugi dozi težave s krvno sliko in vse skupaj se malo prestavlja," pravi 24-letna Ljubljančanka.

Bolezni ne skriva

S svojo življenjsko zgodbo je zelo odprta, za kar se je odločila sama. "Malo sem zaradi športnih uspehov tudi javna oseba in res si nisem želela, da bi se širile neke zgodbe in govorice. Meni se je zdelo bolje, da povem, kakor je, ne pa, da se pojavljajo neke druge zadeve in ugibanja. S tem pač živim, dokler ne ozdravim, potem pa normalno naprej. Nimam česa skrivati."

Sreča v nesreči je vsaj oblika raka, pravi judoistka. "Ta tip raka je dobro ozdravljiv, sama si večkrat rečem, če že dobiš raka, si izbereš tega, ki ga imam jaz."

Zbolela brez predhodnih opozoril

A to je že trezno razmišljanje tri mesece po potrjeni diagnozi. "Na začetku je bil to seveda šok. Vse se je zgodilo čez noč. Zbolela sem brez kakršnih koli opozorilnih znakov. Na rutinskem pregledu so nato opazili, da imam povečane bezgavke, potem pa se je vse zelo hitro odvilo naprej."

Na pravi šport tekmovalka trenutno niti ne pomisli, čeprav, kot pravi, včasih, ko se res dobro počuti, tudi malo telovadi. "Cilji so se spremenili, fokus trenutno pa je na zdravljenju." Ve, da ji je ušel največji športni cilj, nastop na olimpijskih igrah v Tokiu, a bo v Deželi vzhajajočega sonca skušala pomagati sestri.

Na OI zgolj v stranski vlogi

Želja po judu tako ostaja močna. Posebej, ker bo v Tokiu skoraj zanesljivo nastopila njena mlajša sestra Maruša. "Sama možnosti nimam več. Kvalifikacije se bodo nadaljevale septembra, jaz pred sredino oktobra ne bom okrevala. Očitno mi nastop res ni usojen, saj sem že lani izgubila skoraj celotno sezono zaradi poškodbe kolena. Zdaj si želim, da čim prej pridem k sebi in da bom lahko šla na olimpijske igre z Marušo, da ji bom tam za sparing in ji pomagala, da se pripravi na nastop. Zame bo to izkušnja za naprej."

Ker je v vsaki stvari kaj dobrega, bo trenutno stanje izkoristila tudi za temeljitejši študij laboratorijske biomedicine na fakulteti za farmacijo. "Ravno zdaj imamo izpitno obdobje, naslednje leto pa sledi magistrska naloga."

Sama pri sebi ugotavlja tudi, kako je pomembno, da ostaja pozitivna. "Življenje se mi je res obrnilo na glavo, a ne razmišljam o tem, zakaj me je vse to doletelo. Prisiljena sem bila spremeniti prioritete. Grem skozi vse skupaj, saj to ni taka katastrofa. Olimpijskih iger prihodnje leto res ne bo, bo pa to Pariz."