"Vem, da nikoli več ne bom hodila," je ob prvem javnem nastopu po junijski nesreči, ko je v trčenju s članico nizozemske mladinske ekipe utrpela hude poškodbe hrbtenjače, dejala dvakratna olimpijska prvakinja Kristina Vogel.
Nesreča se je zgodila med treningom na kolesarskem velodromu v nemškem mestu Cottbus, kjer je 27-letna Nemka pri hitrosti skoraj 60 km/h trčila v mlado nizozemsko kolegico, ki je trenirala štarte.
"Bil je povsem običajen dan. Imeli smo popoldanske načrte ob rojstnem dnevu Maxa Laveyja. Trenirala sem s kolegico Pauline Grabosch. Vozila je spredaj, nato je obvozila... Potem se ne spomnim ničesar. Praznina. Zbudila sem se na stezi. 'Dihaj, dihaj,' sem si govorila. Sezuli so mi čevlje, vendar na nogi nisem čutila dotika. Takrat sem vedela. Ne čutim nog. Nisem delala panike. Maxa sem prosila, naj me drži za roko. 'Ne pusti me same,' sem rekla. Bolj sem se bala samote kot tega, da bom hroma. Po nekaj sekundah sem vedela, da ne bom več hodila. Sliši se hudo, vendar sem vesela, da je bilo tako, saj sem potem lažje sprejela diagnozo," je povedala 27-letnica.
Prve dni po nesreči je trpela hude bolečine, a se je stanje zdaj na srečo umirilo. "To je bila najtežja bitka v mojem življenju. Potrebna je drugačna motivacija. To je težje kot boj za olimpijsko zlato. Mislila sem, da bom umrla. Po prvi operaciji so imeli težave z izbiro pravih zdravil. Ko sem se zbudila iz kome, sem preživljala najtežje trenutke v življenju. Bolelo me je ob vsakem vdihu. Ne vem, kako sem preživela. Nekega večera me je čistilka vprašala, če je z menoj vse v redu. Rekle sem, da ne, in jo prosila, če lahko pokliče zdravnika. Jokala je ob moji potelji. Bilo je tako hudo," se spominja Nemka.
Tri mesece po nesreči se je sprijaznila s svojo usodo in v prihodnost zre z veliko mero optimizma. "Padci so del kolesarstva. Imela sem veliko srečo, lahko bi bila mrtva. Zakaj bi se smilila sama sebi? Najtežje se je bilo prepustiti solzam. Nikoli nisem veliko jokala. Morala sem se naučiti izražati svoja čustva. Nič ni narobe, če jokaš in občutiš, kako hudo je vse skupaj. In res je hudo. Ne morem več hoditi. Včasih pokličem prijateljico in skupaj jokava nekaj minut. Potem je vse v redu, obrišem si solze in grem naprej."
Travmatična izkušnja je bila na nek način tudi osvobajajoča. "Počutim se svobodno. Ničesar mi ni treba početi. Prvič v življenju so moje odločitve povezane izključno z menoj. Ni zunanjega pritiska. Od leta 2012 sem svetovna prvakinja. Od tekmovanja do tekmovanja so vsi pričakovali, da bom osvojila zlato. Vsaka moja poteza je bila pod drobnogledom. Zdaj sem izstopila iz tega kroga. Priložnost imam, da ustvarim nekaj novega," je pojasnila.
Nemka je nadvse hvaležna partnerju Michaelu Seidenbecherju, prav tako nekdanjemu kolesarju, in družini za brezpogojno podporo v najtežjih trenutkih njenega življenja. Podrobnosti nesreče se ne spomni in vesela je, da je temu tako.
"To je bila druga huda nesreča v mojem življenju. Leta 2009 me je zbil avtobus in so me dali v umetno komo. Michaelu sem že drugič povzročila toliko trpljenja. Zelo mu je bilo težko, saj se je v tistem trenutku spremenilo tudi njegovo življenje. Vesela sem, da ga imam. Prvi teden je sedel ob moji postelji in me držal za roko."
Zahvalila se je tudi navijačem, ki so jo v zadnjih mesecih zasipali s sporočili. "Zelo me je ganilo, dali so mi pozitivno energijo. Ko sem se zbudila iz kome, sem jokala od sreče, ko sem videla sporočila z vsega sveta."
Voglova se je zdravila v bolnišnici v Berlinu, tri mesece po nesreči pa se bo zdaj lahko končno vrnila domov. "Veselim se, da bom spala v svoji postelji, da bom lahko kuhala in da bom obkrožena s svojimi stenami. Želim si nadaljevati z življenjem in zmanjšati zunanjo pomoč. Rada bi bila samostojna."
Voglova je dvakratna olimpijska (2012, 2016), 11-kratna svetovna in trikratna evropska prvakinja. Skupno je na velikih tekmovanjih osvojila 28 medalj (16 zlatih, 5 srebrnih, 7 bronastih).
