Vsekakor smo našli najlažji posel, ki ga lahko ponudijo olimpijske igre. Opravljajo ga reševalci iz vode ob olimpijskem bazenu. Ti morajo biti po brazilskem zakonu prisotni na bazenih ob določenem številu ljudi, verjetno pa si težko predstavljate, da bi Michael Phelps, Adam Peaty, Katie Ledecky, Anja Klinar, Damir Dugonjić in ostali vrhunski plavalci, ki se merijo na igrah v Riu, potrebovali njihovo pomoč.
Reševalci iz vode so prisotni tudi na ostalih tekmovanjih v vodi, njihov zaslužek pa med olimpijskimi igrami znaša nekaj več kot 300 evrov. Ni slabo, še zlasti za brazilske razmere, če lahko služiš, ob tem pa iz prve vrste spremljaš najboljše tekmovalce v vodnih športih.
Precej bolj resne narave je sicer lahko delo ob daljinskem plavanju in triatlonu. Pred dvema letoma so tako reševalci iz vode na evropskem prvenstvu rešili življenje poljski plavalki Natalii Charłos, ki je popolnoma omagala ob koncu 10 kilometerske preizkušnje.
Leta 2010 je prišlo sicer do prve smrti na plavalnih tekmah. Američan Fran Crippen je umrl v Združenih arabskih emiratih, ko je tekma svetovnega pokala v daljinskem plavanju potekala v vodi s temperaturo okoli 30 stopinj Celzija, našli pa so ga mrtvega šele dve uri po tekmi. Po smrti so sprejeli pravilo, da lahko tekme potekajo le ob tempereturah vode med 18 in 28 stopinj Celzija. "Voda je imela več kot 30, zrak pa več kot 40 stopinj Celzija. Umrl je zaradi pravila, da mora zaključiti tekmo. Preprosto se je skuhal v vodi," je o tragičnem dogodku dejal edini slovenski zmagovalec tekme svetovnega pokala v daljinskem plavanju Rok Kerin.
