Niko Markovič je eden od tistih športnih strokovnjakov, ki so v tujini precej bolje cenjeni kot v domovini. Slovensko izbrano vrsto je vodil na svetovnem prvenstvu leta 2003 na Portugalskem, se z njo uvrstil v drugi krog, po prvenstvu pa je dokončal pomlajevanje in selekcioniranje ekipe, ki je pozneje posegla celo po evropskem srebru. Rokometna zveza Slovenije (RZS) je Markoviča - pravzaprav brez pravega razloga - odslovila tik pred domačim EP, sam pa se je z nekoliko grenkim priokusom podal na Bližnji vzhod, kjer si je v preteklih letih ustvaril sloves pravega trenerskega maga.
Nazadnje je tri leta vodil izbrano vrsto Združenih arabskih emiratov, svojo trenersko pot pa bo nadaljeval na čelu kuvajtske reprezentance, s katero je v preteklosti že osvojil tudi dva naslova azijskega prvaka. "Kuvajt mi je ponudil izjemne delovne in finančne pogoje, tako da se nisem preveč obotavljal,“ je svojo odločitev obrazložil žalski strateg ter dodal: "Naš cilj je uvrstitev na olimpijske igre v Londonu leta 2012, kar bi najlažje dosegli z zmago na azijskem prvenstvu, ki bo februarja 2012.“
Kot dodaten izziv si je Markovič postavil ponoven dvig kuvajtskega rokometa, kuvajtska reprezentanca je namreč pod njegovim vodstvom veljala za najmočnejšo azijsko rokometno silo, pozneje pa so jih nekoliko prehiteli Južnokorejci.
Na vprašanje, kdaj namerava svoje trenersko delovanje preseliti bližje svoji domovini, pa je Markovič odgovoril: “Svojo kariero nameravam zaključiti med Arabci. Tukaj mi nudijo zares izjemne pogoje, pred menoj stoji nov velik izziv in mislim, da bom tukaj končal svojo trenersko pot, kljub temu pa tega ne morem trditi z gotovostjo, saj človek nikoli ne ve, kam ga bo popeljal trenerski poklic.“
