Krvni doping, ki ga je za izboljšanje rezultatov uporabljal tudi Lance Armstrong, je ena najbolj priljubljenih oblik dopinga. Cilj krvnega dopinga je povečati število rdečih krvnih telesc, kar povzroči, da več kisika potuje do mišic. Tako bo športnik bolj vzdržljiv in dosegal boljše rezultate. Široko razširjeni so trije načini krvnega dopinga: injekcije z eritropoetinom (EPO), sintetični nosilci kisika in transfuzije krvi.
Fotografija je simbolična.
EPO, ki je zelo razširjen v kolesarstvu, je hormon, ki ga proizvajajo ledvice. Vpliva na kostni mozeg in povzroča pospešeno produkcijo rdečih krvnih telesc. Sintetični nosilci kisika so proteini ali kemikalije, ki povečajo kisik v krvi. Pri transfuziji krvi, pa se športniku dovaja po navadi lastna kri, ki je bila zamrznjena in je obogatena s kisikom.
A telesu lahko previsoko število rdečih krvnih telesc tudi škodi. Povečano število rdečih krvnih telesc lahko povzroči "gostejšo kri", kar otežuje bitje srca - poveča se tveganje srčnega infarkta, srčne kapi in embolije.
Med leti 1987 in 1990, ko so prve ekipe v kolesarstvu začela uporabljati EPO, je zaradi težav s srcem umrlo dvajset belgijskih in nizozemskih kolesarjev, ki še niso dopolnili trideset let. Med leti 1989 in 1992 je umrlo sedem švedskih športnikov zaradi zastoja srca, kasneje se je izkazalo, da so uporabljali EPO. V sezoni 2003/2004 pa je umrlo osem klosarjev, mlajših od 35 let zaradi krvnih strdkov, zastoja srca in srčnih infarktov. Vsi so se posluževali EPA za izboljšanje rezultatov.
