Zavec ni izkoristil vseh adutov

Napovedi o boksarskem spektaklu kot ga Slovenija še ni videla so se uresničile. Več kot 12.000 gledalcev, ki si bili z izjemo nekaj Poljakov vsi na strani Dejana Zavca, je poskrbelo za pravo navijaško vzdušje (manjkal ni niti vseprisotni navijaški napev Kdor ne skače, ni Slovenc), v katerem Ptujčan praktično ni mogel izgubiti. Že ob petju himne (slovensko je zapel Omar Naber, Poljsko Alenka Gotar) so šle dlake po konci, po gongu, ki je označil začetek prve runde pa je vse skupaj dobilo dodatno dimenzijo. Huronsko navijanje, ki je preglasilo uradnega napovedovalca, in odlične začetek našega šampijona v ringu je nakazalo kasnejši razplet borbe. Izzivalec Poljak Rafal Jackiewicz je poskušal svojo kožo prodati čim dražje, a kaj več od častnega poraza ni uspel iztržiti. Zavec je udarjal iz vseh smeri, nasprotnika je lomil z aperkati, direkti, poldirekti ter levimi in desnimi krošeji in dokazal, da je boljši od Poljaka, ter da poraz v Katovicah lahko pripiše le sodniški kraji. Če v prvih desetih rundah ni pokazal želje po knock-outu, je bila ta vidna v zadnjih dveh rundah, ko je poskušal "razbiti" Jackiewicza, vendar se ni izšlo. Poljak je povsem upravičil svoje vzdevek Breavheart in konec borbe dočakal na nogah. Jackiewicz je po koncu borbe tudi zajokal, saj mu je jasno, da je priložnost za naslov svetovnega prvaka splavala po vodi. Nove pa pri njegovih letih (33) verjetno ne bo več dočakal. Na drugi strani je Zavec dokazal, da je pripravljen za boje z najboljšimi velteraši na svetu. Kdaj? Zaenkrat tega podatka ne pozna niti vsemogočni Bog, a zagotovo ne bo treba prav dolgo čakati. Zavca sprva čaka operacija komolca, seveda pa bodo njegovi agenti v tem času že navezali stike za nove borbe.

Dejan, nova zmaga. Kako ste videli borbo?
Čisto takšne, tako dolge borbe nisem pričakoval. Rafal je imel manjšo prednost zaradi najinega prejšnjega dvoboja, ampak vendarle sem bil prepričan o zmagi. Vedel sem, da ni druge poti. Na koncu se je vse izšlo po načrtu. Morda sem le kakšno rundo kasneje prišel 'noter'. V torek ali sredo me čaka operacija komolca, ki nam je vzel kar precej noči, vendar tega nisem želel izpostavljati. Levji delež je pri tem opravil kondicijski trener Tomi Jagarinec in trener Dirk Dzemski, ki sta se ukvarjala s to poškodbo. Če ne bi bilo Tomija, bi verjetno borba odpadla. Sama borba je bila zaradi tega pod velikim vprašanjem. Tudi organizator o tem ni vedel veliko, saj nismo želeli porajati nekih dvomov. Na koncu smo vendarle našli neko srednjo varianto, da smo lahko to borbo spravili pod streho. Prav gotovo bi mi bilo zelo žal, če bi zamudil ta spektakel.

Poškodba komolca vendarle ni bila tako nedolžna kot ste sprva zatrjevali?
Znova sem povedal preveč (smeh). Ne, poškodba komolca ni nedolžna. Kot sem že povedal me čaka operacija, nato pa sledi približno dvomesečna rehabilitacija. Gre za več manjših poškodbic v samem komolcu. Ni bilo enostavno, saj je bilo potrebno psihično to preboleti in odmisliti vse skupaj, kar mi je tudi uspelo.

Kaj sledi? Odhod v Ameriko?
Vsekakor vse pride na vrsto. Zdaj je čas za počitek. Medtem časom bodo potekali pogovori. Lahko se zgodi že jutri, lahko šele naslednje leto. Zdaj razmišljam le o saniranju vseh poškodb, da se nato pripravim optimalno za naslednji dvoboj. Letos imam praktično že celo leto težave s poškodbami, tako da me zdaj čaka rehabilitacija, potem pa s polno paro naprej.

To pomeni, da bo naslednji dvoboj zagotovo v tujini?
Vse kaže v to smer. Trenutno je težko reči karkoli, pogovori potekajo. Veliko se govori o vseh možnih kombinacijah, v zadnjem času veliko tudi o Ameriki. Toda potrebno je počakati, saj bo še veliko vprašanj. Ko bo karkoli jasnega, pa bomo to hitro sporočili.

So se vam sanje uresničile?
Vsekakor, še vedno pa počasi sanjam. To kar sem danes doživel bom še dolgo sanjal. Vse to pa je velika nagrada za vse skupaj.

Kaj delate, da ste tako dobri? Da ste boljši od drugih?
Prav gotovo je to želja po zmagi in pa delo. Sam sicer zelo težko odgovorim na to vprašanje. Se pa trudim, da naredim veliko več kot vsi ostali. Verjetno je v tem tudi nekaj športne sreče, garanje pa je zagotovo večinski del. Sam pa vedno želim doseči maksimum.

Kakšno voljo morate imeti, da boksate s takšno poškodbo?
Želja in tisto kar me celotno življenje žene naprej, da upanje res umira zadnje. Brez nič ni nič. Najprej je potrebno cel mesec hoditi v službo, da na koncu dobiš plačo.

Kdo vas lahko ustavi?
S tem se ne obremenjujem. Upam, da me lahko ustavi čim manj boksarjev. Vsekakor pa razmišljam v pozitivno smer in upam, da me ne more ustaviti nihče.

S kom se želite pomeriti naslednjič?
Prav z vsemi imeni, ki se pojavljajo, bi mi bilo boksati v čast. Gre za izjemno deseterico, v kateri je težko izbrati najboljšega.

Če bi lahko izbirali …
Vsi bi lahko najprej skočili na Mannyja Pacquia, Floyda Mayweatherja, Antonia Margarita, Joshua Clotteyja, Miguela Cotta. Prav gotovo mi vsak od njih odgovarja oziroma bi bil enako vesel njihovega povabila.

Kako ste doživeli izjemno vzdušje v dvorani?
Čeprav sem pričakoval spektakel in vedel, da je dvorana razprodana, si nisem mogel predstavljati, da je lahko tako bučno, tako vzdušje. Lahko rečem, da sem imel test svoje psihične stabilnosti.

Kako komentirate odločitev poljskega sodnika, ki je dvoboj ocenil za izenačenega (114:114)?
Vsake oči imajo svojega malarja. Vemo od kod prihaja, zato ne morem nič komentirati. Pač, on je tako videl.

Ste izkoristili vse svoje adute?
Ne, nisem izkoristil čisto vsega kar bi lahko.

V borbo ste krenili zelo dobro in odločno. Je bil to del presenečenja, ki ste ga napovedovali?
Da, hotel sem, da se Poljak čim hitreje odpre iz svojega železnega oklepa.
Legendarni Željko Mavrović je bil navdušen nad vašo predstavo. Dejal je, da na tem prostoru že dolgo ni videl takšnega dvoboja.
Vesel sem, da to vidi nekdo iz strokovne plati. Mavrovićeve kvalitete so znane, tako da sem tega še bolj vesel.

Vas je Rafal s čim presenetil?
Presenetil me je z intenzivnostjo in bil je malo bolj trdoživ kot sem pričakoval.  Več ali manj pa je bilo vse pričakovano.

V zadnjih dveh rundah se je videlo, da ste šli na knock-out.
Veliko bolj kot knock-out, sem si zaželel čisto in nevprašljivo zmago.

Kaj bi naredili, če bi se ta borba končala z zmago Poljaka?
V primeru poraza bi najverjetneje razmišljal o koncu kariere.

Že proti Martinezu ste imeli težavo s poškodbo in zdaj znova …
Da, res je. Zdaj sledi rehabilitacija, nato pa upam, da bom lahko po dolgem času končno ocenil, kje je tisti konec, ko lahko nemoteno treniram. Toda to je povsem razumljivo, saj smo profesionalni športniki.