Z letošnjo tekmo svetovnega pokala smo obeležili 10 let od usodnega Biscofshofna 2015, ki je za vedno zaznamoval karieri kar dveh smučarskih skakalcev. A če jo je švicarski šampion Simon Ammann, ki ima vse od takrat težave in strah pred pristankom, po hudem padcu še dobro odnesel z zgolj pretresom možganov, pa kaj takega ne moremo trditi za ameriškega smučarskega skakalca Nicholasa Fairalla, ki je od takrat dalje prikovan na invalidski voziček.
Petega januarja 2015 je namreč v kvalifikacijah Bischofshofna prišlo do usodnega padca ameriškega skakalca, ki je pri tem utrpel dve zlomljeni rebri, zmečkano ledvico, predrto desno pljučno krilo, notranje krvavitve in zlom prvega ledvenega vretenca, ki mu je za vedno ohromil noge.
"Zgodilo se je v Avstriji, med enim najbolj prestižnih dogodkov smučarskih skokov. Tisoče ljudi se je zbralo, še več pa nas je gledalo po televiziji. Pred skokom sem razmišljal le o svojih čevljih, zategnil sem jih, kolikor se je le dalo. V trenutku, ko sem treščil ob sneg, sem začutil intenzivno bolečino, ki je šinila skozi moj hrbet in noge. Ko sem ležal zvit v snegu, obkrožen z zdravniško ekipo, sem enemu izmed reševalcev rekel, naj mi sprosti čevlje, saj me bolijo stopala. Pogledal je najprej mene, nato moja stopala in z zadržkom odgovoril, da sem že sezut. Takrat mi je stisnilo srce," se je Fairall spominjal prvih trenutkov po padcu v ameriški telivizijski oddaji Stories from the Stage.
Potrebna je bila nemudna operacija, skakalec pa je v bolnišnici v Schwarzachu preživel dober mesec, preden se je vrnil v domovino, kjer je začel z izjemno drago rehabilitacijo. A kljub vsemu se ni nikoli odpovedal svoji ljubezni do športa. Še vedno kot navijač pogosto obiskuje tekme smučarskih skokov, obenem pa se je naučil smučanja za invalide.
Ne le po belih strminah, tudi na vodnih smučeh. Že leta 2016 je tako nastopil na svojem prvem večjem tekmovanju po nesreči, ko se je udeležil ameriškega državnega prvenstva v vodnem smučanju za prilagojene. Gre za tekmovanje, kjer tekmovalci invalidi slalomirajo in izvajajo skoke na smučeh na vodi.
"Nemudoma sem vedel, da je bil ta padec drugačen od vseh prejšnjih. Naslednji meseci so bili nori, spominjam se jih zelo megleno. Večinoma zaradi vseh zdravil, s katerimi so me napolnili. Ob vsem tem nisem imel nobene zasebnosti. Mediji mi niso pustili dihati, obenem pa sem se pred družino moral pretvarjati, da je vse v redu. Ko pa sem bil sam ... Sem potonil v depresijo. Dvajset let sem namenil smučarskim skokom in vsega je bilo konec v dvajsetih sekundah. Nato pa sem spoznal, da ne morem nadzorovati svojega telesa, lahko pa nadzorujem svoj um. Celotno telovadnico, svoj dom, vse sem prekril z motivacijskimi citati," se je obdobja po padcu in svoje mentalne zmage nad poškodbo spominjal zdaj 36-letni nekdanji smučarski skakalec.
