Junakinja, katere zgodba je odmevala po svetu: "Vesela bom, če bo komu navdih"

Potem ko je pred dobrim letom dni na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu slovenska deskarka na snegu Gloria Kotnik senzacionalno osvojila bronasto medaljo v paralelnem veleslalomu, je v letošnji sezoni potrdila, da ni zgolj muha enodnevnica ter njen olimpijski uspeh zgolj naključje.

V svoji drugi sezoni po vrnitvi na bele strmine je namreč Velenjčanka dokazala, da spada v sam vrh najboljših deskark na svetu. Sezono je odprla z osmim mestom na paralelnem slalomu v nemškem Winterbergu, preden je v italijanski Carezzi najprej v paralelnem veleslalomu osvojila četrto mesto, nato pa vse skupaj čez dva dni nadgradila v Cortini d'Ampezzo, kjer ni prišla zgolj do svojih prvih stopničk v svetovnem pokalu, temveč kar do prve zmage.

Slovenska deskarka je bila tako suverena na začetku sezone, da je celo vodila v skupnem seštevku svetovnega pokala in boju za veliki kristalni globus! Nato pa je prišel nesrečni januar. Nekoliko slabšemu nastopu v Bad Gasteinu je sledila tekma v švicarskem Scuolu, kjer se je naša šampionka v kvalifikacijah pri padcu grdo poškodovala, potrebna pa je bila celo operacija.

Slednji je sledila zahtevna rehabilitacija, del katere je opravila v Thermani Laško, katera ji stoji ob strani že dobršen del njene kariere. In ravno v kavarni Thermane Laško smo se z našo olimpijsko junakinjo dobili na kavi ter se dotaknili številnih prijetnih in manj prijetnih tem.

Maja Skrbinek

"Za vami je še ena sezona med najboljšimi deskarkami na svetu. Prve stopničke, oziroma celo zmaga na tekmi svetovnega pokala, vodstvo v seštevku svetovnega pokala, končno 12. mesto v paralelnem veleslalomu ter 16. v skupnem seštevku.
Čeprav je drugi del sezone pokvarila ta nesrečna poškodba, bi morda lahko vseeno rekli, da je bila to kar najboljša sezona v vaši karieri? Kako bi vi potegnili črto pod letošnjo sezono?"
"Če gledam generalno, je to zagotovo najboljša sezona v moji karieri. Sploh ta premierna zmaga in tudi vsi ti ostali dosežki, ki ste jih našteli, tudi vodstvo v skupnem seštevku svetovnega pokala.
Res pa je, da sem imela tudi nekaj smole, saj mi je ta poškodba preprečila, da bi se vmešala v boj za najvišja mesta v skupnem seštevku tudi na koncu. Vseeno poizkušam na stvari gledati pozitivno in sem vesela, da sem se uspela vrniti na tekme že v letošnji sezoni, da sem lahko zaključila sezono z dobrimi občutki, tako da imam motivacijo tudi za naprej. Lahko bi bilo tudi dosti huje. Sem vesela, da smo uspeli tako hitro sanirati poškodbo."

"Potem ko ste pravzaprav nekje v sezoni 2017/18 uspeli narediti tisti ključni preboj in se začeli uvrščati med najboljše deskarke sveta, ste nato zaradi izgorelosti in nosečnosti izpustili celotno sezono 2020/21, preden ste lani senzacionalno osvojili bronasto medaljo na olimpijskih igrah in s svojo zgodbo navdušili in ganili športni svet. Toda tisto je bila zgolj ena tekma. Lahko bi šlo zgolj za en dober dan. Verjetno vam je ta sezona še toliko pomembnejša, ker ste dokazali, da ste konstantno med najboljšimi na svetu."

Gloria Kotnik Saša Despot

Gloria Kotnik Saša Despot

"Sami ste se že dotaknili teh nesrečnih četrtih mest, ki so vas spremljala tekom vaše kariere. Kakšen pa je občutek, ko se končno prekine ta serija. In ne zgolj to, ko so prve stopničke hkrati tudi prva zmaga! Kakšni so bili vaši občutki, ko ste prvič na stopničkah poslušali slovensko himno?"
"Bilo je noro. Že v Pekingu, ko sem sploh uspela prekiniti ta niz. Nisem se obremenjevala z medaljo, vedela sem, da sem sposobna poseči visoko, nisem pa razmišljala o samem rezultatu, temveč o tem, da uživam v vsakem zavoju. Res sem bila skoncentrirana zgolj na to. Res pa je, da sem si pri vožnji za tretje mesto rekla: 'Četrta pa več ne boš! Sploh pa ne tukaj'. Tega si pa res ne bi oprostila. Sem se pač pognala skozi vrata in oddeskala najbolje, kar znam.
Ta zmaga pa je bila še ena nadgradnja tega. Z vsako vožnjo sem imela večjo samozavest. In zdaj, ko pogledaš nazaj, se ti zdi vse tako enostavno. Očitno res znamo športniki včasih zakomplicirati stvari. Občutki ob Zdravljici pa so bili fenomenalni. Vsak športnik dela za to in takrat te prevzamejo taki posebni občutki. Tudi sama sem vedno ponosna na našo državo in na to kar počne."

"Zdaj pa vprašanje, ki ga športniki načeloma ne marate, nas novinarje pa vedno zanima. Primerjava. Ali lahko primerjate olimpijski bron in zmago v svetovnem pokalu? Kaj vam recimo pomeni več, ima prav posebno mesto v vašem srcu?"
"Mogoče je res težko primerjati, ampak če bi se morala odločiti, kaj mi več pomeni, bi vseeno izpostavila olimpijski bron. Že odkar sem bila otrok in mala deklica, sem zelo rada spremljala olimpijske igre, ne zgolj zimske, tudi letne. In meni se je že takrat to zdelo nekaj posebnega. Najprej sem si želela sploh iti na olimpijske igre, to da pa osvojiš medaljo, pa je zagotovo želja vsakega športnika. In veliko je odličnih športnikov, ki resnično dominirajo v svojem športu, pa jim mogoče na koncu ne uspe dobiti olimpijske medalje. Gre za dogodek, ki se ponovi komaj na vsake štiri leta in moraš biti takrat resnično pripravljen. Prav tako pa je zelo veliko breme na tisti dan. Sem zelo ponosna, da mi je to uspelo."

Profimedia

"Po sanjskem začetku sezone in vaši prvi zmagi pa ta nesrečna poškodba kolena v Scuolu. Kaj se je pravzaprav sploh zgodilo na progi?"
"Bila sem v velikem naletu, bila sem zelo samozavestna ter predvsem zelo hitra. Na tekmi se mi je zgodilo, da več nisem uspela brzdati svoje hitrosti in se mi je zgodil ta nesrečni padec, ob katerem sem udarila s kolenom ob tla. In to je bilo dovolj, da sem bila za nekaj časa oddaljena od tekmovanj."

"Potrebna je bila celo operacija ..."
"Ja, odstranili smo odlomljeni delček hrustanca, ki je oviral gibljivost kolena in mi povzročal hude bolečine. Ta artroskopija je bila neizbežna. Smiselna bi bila tudi rekonstrukcija hrustanca, za katero pa se v tem trenutku nismo odločili, saj gre za dolgotrajno rehabilitacijo. Se bom za to odločila po končani karieri."

Maja Skrbinek

"Bili ste v pravi bitki s časom, saj ste se želeli vrniti do vrhunca sezone, svetovnega prvenstva v Bakurianiju. Kaj vse ste morali dati skozi? Je bilo kaj bojazni, da se poškodba ne bo pravi čas zacelila?"
"Ja, zagotovo, ampak sem se s tem poizkušala čim manj obremenjevati. Če si zadam en cilj, ga poizkušam doseči in zato naredim vse, kar je mogoče. In zato si nisem imela kaj očitati, saj sem res naredila vse, kar je bilo mogoče. Oziroma smo mi vsi skupaj naredili vse v naši moči.
Mi pa nato razmere v Gruziji niso naredile velike usluge. Bile so res zahtevne, proga je bila precej slabo pripravljena, jaz pa s tem še 'svežim' kolenom nisem imela najlažje naloge. Se je pa situacija iz vsake tekme izboljševala. Sem vesela, da sem na teh zadnjih tekmah ujela spet stik z najboljšimi in vidim, da zaradi poškodbe nisem veliko izgubila." 

"Na koncu ste v Gruziji osvojili 17. in 19. mesto. Ste bili zadovoljni z rezultatoma, glede na to, kaj vse ste prestali v letošnji sezoni, ali ostaja grenak priokus, ker so bili po rezultatih z začetka sezone apetiti zagotovo višji?"
"Ja, skrivati ambicije bi bilo nesmiselno. Sama sicer nikoli ne želim ničesar napovedovati, gre za neke cilje, ki si jih sama postavim. Ampak medalja s svetovnega prvenstva je bila zagotovo en cilj. Ampak to je pač šport. Bom morala počakati še naslednji dve leti."

Gloria Kotnik Saša Despot

"Po svetovnem prvenstvu je sledila domača preizkušnja na Rogli in nehvaležno 17. mesto. Kako vi doživljate te domače tekme? Imajo kakšen poseben čar?"
"Imajo poseben čar in se jih vsi veselimo, saj imamo to podporo domačih in ta naš domači teren. Je pa po drugi strani to svojevrsten pritisk. Pa še jaz nekako na Rogli ne morem dobro tekmovati ..."

"Ste mi vzeli z jezika. Ravno to je bilo mišljeno kot moje naslednje vprašanje ..."
"Hahaha. Pa ne vem. Mislim, da to ni povezano z dejstvom, da gre za domačo tekmo. Enostavno gre za konfiguracijo terena, pri katerem moja tehnika vožnje ne pride do izraza. In na Rogli imam res težave s hitrostjo. Bom morala še malo potrenirati, da bo v prihodnji sezoni boljše (smeh)."

Gloria Kotnik Saša Despot

"Sezono ste nato zaključili s 14. mestom v Berchtesgadenu. Verjetno je ta prva uvrstitev v finalne boje po poškodbi lepa popotnica za novo sezono? Da ste tudi po pozdravljeni poškodbi še vedno med najboljšimi."
"Ja, tudi ta prvi dvoboj sem nato izgubila za par stotink, pa bila sem tudi na počasnejši progi. Res sem bila vesela s prikazanim. Tudi naslednji dan na ekipni tekmi so mi uspele super vožnje in sem res vesela, da ta poškodba ni pustila kakšnih trajnih posledic."

"Ne nas razumeti narobe, ker vas še nikamor ne pošiljamo, ampak poleti boste dopolnili 34 let. To pa so že leta, ko si športniki zadajo določen cilj, čakajo še na kakšen določen dogodek, tekmovanje. Imate tudi vi kakšen cilj, da vztrajate do določenega dogodka, sezone, ali greste preprosto iz sezone v sezono, dokler bosta motivacija in želja še prisotni?"
"Točno to drugo. Dokler bodo prisotni motivacija, želja in pa predvsem zdravje, bom vztrajala. Zagotovo še nisem rekla zadnje besede. Še posebej po letošnji sezoni si želim, da se vmešam v boj za skupni seštevek svetovnega pokala. Mislim, da sem tega sposobna, potrebujem le nekaj športne sreče, ki pa je v letošnji sezoni res nisem imela. Še imam nekaj neizpolnjenih ciljev. Če pa mi bo zdravje služilo, res nameravam tekmovati do Cortine (olimpijske igre 2026 op. p.)."

Maja Skrbinek

"Sezona svetovnega pokala se je uradno končala. Naslednje tekme svetovnega pokala vas čakajo šele konec leta. Kaj pravzaprav zimski športniki počnete ves ta vmesni čas? To verjetno ne pomeni pol leta počitnic. Koliko je tu dejanskega oddiha in kdaj se začnejo priprave na novo sezono, kako potekajo?"
"Ja, časa za oddih pravzaprav ni dosti. Mi nikoli zares ne počivamo, ampak se ves čas pripravljamo. Čeprav tekmujemo le zimsko sezono, smo ves čas v nekem trening pogonu. Čez celo leto je dosti kondicijske priprave, tudi poleti nas čakajo vsakodnevni treningi. Nič ne počivamo, to je obdobje, ko se poizkušamo pripraviti na naslednjo sezono.
Tudi moji dopusti niso takšni, da bi kje ležala, saj sem takšen tip človeka, da ne morem biti dolgo pri miru. Vsi naši oddihi so zelo aktivni, radi jih preživljamo v hribih, kjer lahko kaj počnemo. Smo predvsem gorski tipi. Se bo pa našel tudi kakšen teden za morje, ampak nikoli ne gre za kakšno poležavanje."

"Smučarski skakalci imajo med poletjem recimo tekme poletne velike nagrade na umetni napravi, kako pa je tu z deskarji na snegu? A veste, na kakšnem nivoju ste, imate kakšno primerjavo s sotekmovalkami?"
"Ne, teh primerjav nimamo. Nekje sredi avgusta začnemo s snežnimi pripravami za novo sezono, do takrat nič ne vemo, kje smo. Vsi se potimo v telovadnicah, nato pa nekje jeseni dobimo prve primerjave."

Maja Skrbinek

"Če se vrneva na tisto spektakularno bronasto medaljo z olimpijskih iger. Izpustili ste celotno sezono, pred Pekingom ste nastopili na vsega petih tekmah svetovnega pokala, od tega je bil vaš najboljši rezultat 18. mesto. Do odpovedi ene izmed necepljenih tekmovalk sploh niste bili na seznamu potnikov za Kitajsko, saj vam na vsega petih tekmah ni uspelo izpolniti olimpijske kvote. Kaj vam je dalo moči, da ste ravno v Pekingu odvozili do takrat najboljšo tekmo vaše kariere?"
"Res sem se borila, preden sem šla na olimpijske igre. Je pa res, da bi šla tudi v primeru, če bi se tista tekmovalka cepila. Poleg nje je namreč bila na tej ranking listi najboljših 32 tekmovalk tudi ena, ki se je vmes upokojila, ker tu se upoštevajo celoletni dosežki. Iz nemške smučarske zveze je še niso odstranili s seznama. Tako da sta bili potem s seznama naknadno črtani dve tekmovalki. Jaz sem tako tja potovala kot 31. tekmovalka, šla pa je tudi še tista naslednja kot 32. Sem pa seveda vesela, da so me pri slovenskem olimpijskem komiteju naknadno potrdili.
Kaj mi je dalo pa moč? Ja, sem se kar borila sama s sabo. Prvič po porodu sem za toliko časa pustila otroka doma. Vseeno je šlo za celih devet dni. Bilo mi je težko, a sem si rekla, da sem si to zaslužila. Na poti tja sem si resnično želela, da nekaj dosežem. Da bodo doma ponosni name, da upravičim to svojo odsotnost. Nisem imela v glavi, da grem tja na neke počitnice, na svoje četrte olimpijske igre. Želela sem si nekaj pokazati ter narediti domače ponosne name."

"Se za največje tekme, kot so svetovna prvenstva ali olimpijske igre, pripravljate kaj drugače, kot za tekme svetovnega pokala?"
"Ne, čisto nič. Res je, da mogoče stopnjujemo fizično pripravljenost glede na vrhunec sezone. Sicer pa niti ne. Kar se tiče psihološke priprave, se na vsako tekmo pripravljam povsem enako. Imam enak utečen sistem. Moja naloga je, da se na vsaki tekmi od prvih do zadnjih vrat odpeljem tako, kot sem si zamislila. In to je edino, s čim se obremenjujem."

Profimedia

"Imam en fascinanten podatek. Tu so bile številne poškodbe, dvakrat hude težave z izgorelostjo, enoletni premor od tekmovanja ... ter 137 tekem v svetovnem pokalu, 4 na olimpijskih igrah in 14 na svetovnih prvenstvih ... Tako dolgo ste morali čakati na svoje prve stopničke. In prve ste dosegli ravno na olimpijskih igrah! Ste verjetno pravi dokaz, da če človek vztraja, se mu na koncu trud poplača."
"Ravno to je ta zgodba, ki jo želim deliti z drugimi. Da če si nekaj resnično želiš, moraš vztrajati. V športu je namreč mnogo vzponov in padcev. Pa ne zgolj v športu, v življenju na splošno. So vzponi in padci, solze ter smeh. So lepi in so težki trenutki, Pridejo tudi prepreke, ampak pomembno je, da te ne ustavijo. Lahko te upočasnijo, ne smejo pa te ustaviti. To je sporočilo, ki ga želim deliti naprej. Če si nekaj želiš, moraš vztrajati. Nihče ti ne more garantirati, če bo ta trud poplačan jutri, pojutrišnjem, ali čez pet, deset, dvajset let. Važno je, da vztrajaš, da se ne predaš. Sem namreč večni optimist in sem prepričana, da se na koncu vedno vse skupaj sestavi."

"V preteklosti pa ste poleg številnih poškodb imeli tudi težave z izgorelostjo. Kako ste rešili te težave, oziroma ali imate danes drugačen pogled na svet? Kako se spopadate s temi zadevami?"
"Jaz sem po koncu sezone (2019/2020 op. p.) ugotovila, da so moje težave prevelike. Da je moje telo preveč izčrpano. Zadeva iz preteklosti se mi je ponovila, tokrat še v dosti hujši obliki. Imela sem tudi en kup resnejših zdravstvenih težav, zato sem ocenila, da potrebujem vsaj leto dni premora, če ne celo dve. V vmesnem času sva se s partnerjem odločila, da si poizkusiva ustvariti družino. Siliti neke stvari v nedogled ni dobro. Se mi je pa vse zelo lepo razpletlo. Tudi ta nosečnost in hormoni sreče so mi pomagali, da sem se iz izgorelosti izvlekla hitreje, kot bi se sicer. Je pa to bilo tudi obdobje epidemije, ravno so jo razglasili. V bistvu smo bili nekako prisiljeni biti doma. Se ustaviti. To mi je takrat zelo pomagalo. Težko se namreč sama ustavim. Tudi v tej situaciji bi se težko. Še vedno bi našla kakšno novo obveznost. Še vedno bi tekala sem in tja in opravljala obveznosti. Ta ustavitev življenja mi je pomagala, ker sem imela ogromno časa zase. Lahko sem se spočila. Doma sem imela tudi partnerja, s katerim sva bila skupaj 24 ur na dan. Tudi on mi je pomagal prebroditi te težave. Imela sem se s kom pogovarjati, stal mi je ob strani, popestril mi je dneve. Resnično se je takrat razpletlo vse meni v prid."

Gloria Kotnik Saša Despot

"Izgorelost pri športnikih ne velja za redek pojav. A kako jo prepoznati? Kako ločiti izgorelost od zgolj utrujenosti po treningu, tekmah? Kako prepoznati izgorelost?"
"Točno to. Tanka je meja med utrujenostjo od treninga in kronično utrujenostjo. Pomembno je, da se poslušaš in ne zanemarjaš znakov, ki prihajajo. Če imaš nek cilj in si nekaj resnično želiš, lahko vse skupaj preveč siliš. Meni se je to odražalo povsod na mojem telesu. Imela sem kup vnetij, šla sem iz ene bolezni v drugo, povsem se mi je podrl imunski sistem. Med drugim sem dobila zelo hud izbruh dermatitisa, celotno telo sem imela v krastah. Tega se niti na zunaj ni dalo več prikriti. Bilo je že tako hudo, da najlažje opišem tako ... Kako izgleda, ko vrhunski športnik ne more prehoditi niti več deset stopnic? Potem je res hudo. Šlo je za pekočo bolečino v notranjosti, zadihanost. Enostavno telo ni več sposobno opravljati tistih najbolj osnovnih stvari. Res pa je, da sem si dolgo zatiskala oči. Govorila sem si, da sem samo malce utrujena, da mi ni nič. Da samo še ta trening, tisto tekmo, to potovanje ... Na koncu pa te telo samo prisili v počitek."

"Na koncu se je vse srečno razpletlo, izpisali ste eno največjih zgodb olimpijskih iger. In vaša zgodba ni ostala neopažena. Navsezadnje ste prejeli Bloudkovo nagrado (najvišje državno priznanje na področju športa op. p.), verjetno gre za posebno čast?"
"To je res posebna čast, sem zelo ponosna. V Sloveniji je namreč toliko dobrih športnikov. Da si v takšni družbi nagrajenec, je nekaj posebnega. Tudi sama sem ponosna na svoje dosežke, obenem pa se veselim tudi uspehov preostalih naših športnikov. Vem, kakšne izjemne uspehe dosegajo, zato mi ta nagrada še toliko več pomeni."

Gloria Kotnik Saša Despot

"Ob podelitvi nagrad je bila prisotna tudi naša predsednica, ki se je zaradi vas odločila za prav posebno gesto, ko je kar med podelitvijo nagrad vstala, pristopila do odra in vam osebno čestitala. Vas je kaj presenetila?"
"To me je pa res presenetilo. Res mi to veliko pomeni. Tudi ona je ženska, ki je veliko dosegla. Takrat mi je rekla, da je res začutila, da mi mora še posebej čestitati, ker jo je moja zgodba res navdušila. Na to sem zelo ponosna."

"Vaša zgodba pa odmeva tudi izven športnih krogov. Med drugim ste bili nominirani tudi za Slovenko leta. Še ena dodatna čast, da niso vašo zgodbo prepoznali le športni krogi, temveč je znana tudi širše."
"Ja, res lepo. Tudi mednarodno je doživela kar velik odziv. Tudi moji športni kolegi so mi povedali, da je bila ta moja zgodba predstavljena tudi v njihovih državah kot ena lepših olimpijskih zgodb. Sem vesela, da se ta zgodba širi. Da bo mogoče kdo kdaj pomislil, da bi najraje obupal, pa se bo potem spomnil name in si rekel, da je vse možno, če si to le dovolj želiš. Meni se je tako navdihujoča zdela zgodba Petre Majdič. To so take lepe zgodbe in bom zelo vesela, če bom kdaj komu navdih in razlog, da se bo trudil še naprej."

Gloria Kotnik Saša Despot

"Kako pa je z vašo prepoznavnostjo v Sloveniji? A so vas ljudje prepoznali in ustavili kdaj na ulici že pred olimpijskim bronom in ali se je to zdaj spremenilo?"
"Prej niti slučajno ni bilo to v takšnem obsegu. Tisti, ki imajo res radi šport, so mogoče vedeli, kdo sem. Pa tudi jaz nisem človek, ki bi imel zelo rad pozornost. Vedno sem se raje skrivala v ozadju. Po olimpijski medalji pa se ne moreš več skriti. Trudim se stvari v življenju početi odgovorno in profesionalno, zato sem sprejela tudi ta izziv in se trudim tudi glede te medijske pozornosti, ki jo imam. Tudi novinarjem se poizkušam čim večkrat odzvati, ker se mi zdi to prav. Je namreč lepo, da tudi drugi opazijo ta naš trud. Ker deskanje na snegu v Sloveniji nima toliko podpore, je pa vedno boljše, ker imamo res izjemne rezultate. Lepo je tudi zaradi naših sponzorjev in partnerjev, ki nas podpirajo, da dobimo ta naš medijski prostor."

"Rekli ste, da so vsi ti uspehi plod ogromno let dela. Kdaj pa ste prvič stopili na desko in kdaj ste začeli redno trenirati?"
"Prvič sem stopila na desko nekje pri petih letih. Krivca sta moja starša, ker smo bili smučarska družina, vse vikende pozimi smo preživeli na smučišču, nato pa sta iz smučk prešla na deski. Ko sta kupila svoji deski, sem rekla, da ne bom več hodila z njima, dokler ne dobim svoje deske. Sem zelo trmasta, tako da sem hitro dosegla svoje in dobila svojo desko. Od takrat dalje sem se zaljubila v deskanje in vsi trije še danes radi deskamo. Trenirat pa sem začela nekje pri desetih, enajstih letih. Povabili so me v lokalni klub in nato se je vse razvijalo naprej."

Gloria Kotnik Saša Despot

"Prej ste že sami rekli, da ste kot mladenka sanjali o nastopu na olimpijskih igrah. Pa ste trenirali še kakšen drugi šport, ali je bilo vedno v središču le deskanje?
"V bistvu sem trenirala tudi tenis, ampak sem se potem morala odločiti le za en šport in to je bila kar ena lažjih odločitev v mojem življenju. Rada imam sneg in gore, tako da je bila odločitev enostavna."

"Do leta 2015 vas je treniral tudi vaš oče, nekdanji slovenski selektor. So bila zaradi tega družinska kosila kaj bolj napeta? Če Gloria ne naredi tega zavoja, ne bo sladoleda, ali kaj podobnega?"
"Haha, ne, takih zadev ni bilo. Zagotovo sva v tistih mojih uporniških letih imela z očetom kakšno nesoglasje, a nič drugačno, kot bi ga imela sicer. Vedno sva lepo sodelovala, vedno me je vzpodbujal in še vedno mi z veseljem pomaga z nasveti. Imam same lepe spomine na najin trenerski odnos."

"Kot smo zasledili na socialnih omrežjih, skrbite za svetlo prihodnost slovenskega deskanja. Vaš dvoletni sinček namreč že pridno deska."
"Ja, res je. Jaz mu želim, da bo srečen in zadovoljen otrok. V nič ga ne želim siliti. Mu pa želim omogočiti, da poizkusi čim več stvari, mogoče se bo pa v kakšni našel. Kar se pa tiče njegovega deskanja, si pa želim, da deskanje ali smučanje obvlada toliko, da bomo skupaj lahko hodili na družinske počitnice. Sicer pa naj počne tisto, kar ga veseli."

Gloria Kotnik Saša Despot

"Ste predstavnica te 'zlate generacije' slovenskega deskanja skupaj z Žanom Koširjem, Timom Mastnakom in Rokom Margučem. Ste pa vsi že v zrelih letih. Kakšna bo prihodnost slovenskega deskanja po vašem slovesu? Imamo v ozadju kakšen podmladek? Kako vi vidite prihodnost slovenskega deskanja?"
"Mislim, da se vmes ni naredilo dovolj za naš podmladek. Želela bi si, da bi bilo tega več. Sem zelo žalostna, da ni nikogar za mano. Dosegli smo super rezultate, deskanje na snegu dvignili na višji nivo. Osvojili smo tudi številne olimpijske medalje, medalje s svetovnih prvenstev. To je res lep šport. Pa zdi se mi, da po vsakih olimpijskih igrah zanimanje za šport med mladimi naraste. A je žalostno, da se nimajo kam obrniti. Upam, da se bo to v prihodnosti spremenilo in da bo za našo prihodnost bolje poskrbljeno."