Ante Kostelić upravičeno velja za enega največjih in najbolj priznanih strokovnjakov iz sveta alpskega smučanja.
Legendarni hrvaški trener, ki bo avgusta dopolnil zavidljivih 83 let, se je podpisal pod vse največje uspehe Ivice in Janice Kostelić, med katere prištevamo 18 medalj na velikih tekmovanjih in 16 globusov (4 veliki in 12 malih).
Janica je bila še uspešnejša od brata, saj ima v svoji zbirki kar tri velike kristalne globuse ter štiri zlate olimpijske medalje, pohvali pa se lahko tudi s petimi naslovi svetovne prvakinje. V karieri je zbrala 30 zmag in 55 uvrstitev na stopničke.
Janica se je upokojila že daljnega leta 2006, Ivica dobrih deset let kasneje, a je Ante tudi po slovesu obeh še nekaj let vztrajal v svetovnem pokalu.
82-letnik, ki je sprva deloval kot rokometni trener, preden je pustil globok pečat na belih strminah, naj bi smuči zdaj dokončno postavil v kot, čeprav Ivica ni prepričan, kako se bo oče znašel v vlogi upokojenca.
"Upam, da to ne bo pokoj. Nagovarjal sem ga, naj se loti kakšnega drugega izziva. Težko verjamem, da se bo oče znal ustaviti," je v obširnem intervjuju za Večernji list povedal nekdanji hrvaški smučar. "Moj oče je bil trener v vseh pomenih besede. Dandanes je lahko vsakdo trener, vrhunskih trenerjev pa je zelo malo. V bistvu jih je še manj kot vrhunskih športnikov," je o kvalitetah očeta nadaljeval Kostelić.
V nadaljevanju intervjuja Kostelić razkriva, da si je oče vedno postavljal visoke cilje, ki so na prvi pogled delovali nedosegljivi, zaradi "spornih" metod dela in (pre)velike ambicioznosti pa se je večkrat znašel tudi na udaru kritik. "Ljudje se najbolj bojijo tistega, česar ne poznajo. Oče je s svojimi idejami mnogokrat naletel na neodobravanje," pojasnjuje Ivica.
"Vedno se je ukvarjal z resnimi rečmi in tudi sam je bil vedno smrtno resen. Treniral je na način, ki ga okolica ni razumela. Tako je pač z ljudmi, ki so pred svojim časom. Obsojeni so na to, da jih ljudje ne razumejo."
Ko je iz rokometnega sveta prestopil v polje alpskega smučanja, je naletel na podoben odpor. "Iz rokometa je prišel v šport, kjer so bili treningi standardizirani. Ko je prvič prišel na ledenik Mölltal in spremljal trening slovenske reprezentance, si je dejal: 'Ali so oni tako zelo pametni ali pa sem jaz nor, ampak to ni trening!' V smučarsklem treningu takrat ni bilo nobene intenzivnosti, samo majhno število ponovitev, vse je bilo razvlečeno. Naš trening je bil pravo nasprotje temu. Imeli smo velik obseg dela in izkoristili smo vsako minuto. Finančno smo bili zelo omejeni, zato nismo mogli razmetavati."
Razkril je tudi zanimiv recept za oblikovanje zmagovalne mentalitete. "Ko tečeš na Sljeme, tečeš na rekord, ne glede na to, ali sneži, dežuje, piha veter. Pri teku navkreber je vse težje in možgani ti sporočajo, da se ustavi, ker te nihče ne gleda in se zaradi tega ne bo prav nič spremenilo. Toda ti se ne ustaviš, ampak vztrajaš naprej. Tako se gradi zmagovalna miselnost."
Njegov pristop k delu se ni spremenil niti tedaj, ko so se javnosti pojavila namigovanja, da je tiran, ki se izživlja nad lastnimi otroki. "To ga je prizadelo, saj so bile obtožbe daleč od resnice. To je bila posledica tega, da ljudje niso razumeli, kaj počnemo. Dosegli smo nivo, ki ga dosežejo le redki, a do tja smo prišli zato, ker smo drugačni od drugih. To ne pomeni, da se visoko nosimo, lahko pa rečem, da nas niso razumeli, ker smo drugačni od vsega, kar bi oni lahko razumeli. Obtoževali so nas, čeprav niso vedeli ničesar o njem ali našem načinu dela," je pristavil Ivica.
Vzgojil je dva vrhunska smučarja, žal pa s svojimi metodami, tudi dva "invalida"po karieri. Vsaka medalja ima dve strani
Vzgojil je dva vrhunska smučarja in žal tudi dva športnika s kar nekaj poškodbami. S tega vidika vprašanje, če je prav vse delal prav. To bodo udeleženci vedeli čez desetletja, ko se bodo spraševali, če je bilo vredno.
Ata Kostelić je nekaj zagotovo delal prav, saj je vzgojil dva vrhunska smučarja.