Z nepozabnim nekdanjim vratarjem Celja Dejanom Perićem smo se pogovarjali o smrti njegovega prijatelja Mariana Cozme, stanju pri pivovarjih in tudi o njegovi vrnitvi v Zlatorog.
Preberite še ...
|
|
Zverinski
umor rokometaša
|
|
Zame, ki imam Celje zelo rad, je to slabo, grozno, porazno. Dejan Perić o rezultatih Celja |
|
Zaradi te tragedije je za nami zelo težak teden. Ta smrt je zadela ne le Madžarsko in Veszprem, ampak vse ljubitelje športa v vsej Evropi. Marian je bil zelo dober prijatelj in zato je za nas njegova izguba še težja.
|
|
|
|
V mestu ob Savinji je doživel nepozabne trenutke. © AFP
|
|
Tekmo je naš klub, ne le igralci, odigral izjemno dostojanstveno. Igralci smo želeli igrati za našega prijatelja. Uspeli smo zmagati, čeprav je bila naša zmaga že to, da smo prišli na igrišče. Nismo igrali z nasprotnikom, ampak z vsem tem, kar je ta tragedija napravila z našo ekipo. To smo morali narediti za našega umrlega prijatelja in vse tiste, ki nas imajo radi.
O prestavitvi termina tekme niste razmišljali?
Jaz kot kapetan sem dejal, da življenje gre in mora iti naprej. To, kar najbolje znamo, moramo delati naprej. Igranje je bilo obveza do nas samih, naših družin, kluba in seveda najbolj Mariana. On je bil delaven, rad je zmagoval, bil je zelo pomemben člen naše ekipe in zares pozitiven človek. Ni bilo lahko reči, da bomo igrali. Edini pogoj pa je bil, da gre vsa ekipa na pogreb v Bukarešto. Klub nam je pri tem pomagal. Takšnega pogreba še nisem doživel. To so posebni stresi … Bog ne daj, da bi bil še kdaj podoben razlog za to, da bo ekipa zbrana na enem mestu.
Veszprem v solzah
|
|
Pred tekmo v Veszpremu je bil Cozmov dres s številko osem upokojen in ga ne bo imel nihče več.
Večina navijačev je bila oblečena v črno, domači rokometaši pa so se ogrevali v majicah s Cozmovo
fotografijo in nosili črne žalne trakove. Po minuti molka domači igralci niso mogli zadrževati solz
...
|
Marian je z veseljem živel in igral v Veszpremu. Tukaj je našel sebe, bil je srečen in zadovoljen. On sicer izhaja iz športne družine, saj je bil njegov oče vrhunski rokometaš. Prihod v Veszprem je povezan z uresničitvijo njegovih sanj, saj je želel igrati v velikem klubu. Starša sta vedela, da je njun sin tukaj zaželen in da živimo drug za drugega. Zato je to, da se vsi skupaj zadnjič poslovimo od njega, najmanj, kar smo lahko storili.
Sta si bila blizu?
Seveda! On je bil zame kot mlajši brat. Čeprav sem bil precej starejši od njega, sva si zelo zaupala. Med nama so vladali pristni prijateljski odnosi, kakršne lahko stkeš le z nekom, s katerim si dejansko na isti valovni dolžini. Mislim, da sem mu veliko pomenil, tako kot on meni.
|
|
|
|
"Takšnega pogreba še nisem doživel," meni Perić.© EPA
|
|
Da, tisto soboto smo imeli tekmo bolj zgodaj, zato sem to izkoristil in preživel čas z družino. V nasprotnem primeru bi gotovo odšel s soigralci. Morda bi lahko kaj preprečil, morda bi bil tudi sam udeležen … O tem je težko govoriti. (globoko vzdihne) Ni lahko …
Kakšno je vaše mnenje o celjski krizi?
Celjskih tekem ne gledam. Spremljam pa rezultate. Kot nekdanjega dolgoletnega igralca Celja in nekoga, ki je za sabo pustil določeno sled, me moti, da Celje v zadnjih dvajsetih letih v polovici sezone nikoli ni izgubilo toliko tekem. Zame kot nekoga, ki pozna rokomet in šport, Celje nima slabe ekipe. Ima dobre igralce, dobrega trenerja in za sabo močnega sponzorja. Zakaj so rezultati slabi, pa morate vprašati ljudi, ki vodijo klub in ekipo.
Vas vsi ti porazi bolijo?
Veste kaj, tistemu, ki se veseli tuje nesreče, se mu nekega dne zgodi enako. Nikoli se nisem veselil tega, da nekdo v rokometu nima dobrih rezultatov. Ob uspehih pride občinstvo, nastane poseben impulz, ki omogoči pogoje za vlaganje v ta šport. Če imam načrt živeti v Celju in če sem bil dolga leta del tega kluba, mi ob kakršnem koli slabem rezultatu skozi možgane ne more švigniti zadovoljstvo. Zame, ki imam Celje zelo rad, je to slabo, grozno, porazno.
|
Bog ne daj, da bi bil še kdaj podoben razlog za to, da bo ekipa zbrana na enem mestu. Dejan Perić o pogrebu |
|
Najprej se moram sploh odločiti, da bom po končani igralski karieri trener. Še vedno branim, pogodbo imam do svojega 41. leta. Kariera se torej počasi zaključuje. Morda bom v vratih tudi kasneje, ampak le za svojo dušo. Če se bom odločil za trenerski poklic, bo ena od mogočih različic gotovo tudi ta, da pridem v Celje, kjer bom živel.
Katera vloga pa vas po koncu kariere najbolj zanima?
Mesto športnega direktorja, kjer bi bil vez med igralci, trenerji in upravo kluba. Bil bi nekdo, ki je pripravljen, da odgovarja za rezultat, in ki je blizu igrišča. Zanimata me tudi rokometna šola, delo z vratarji ...