Če Jugoslavija ne bi razpadla

"Če Jugoslavija leta 1991 ne bi razpadla, ampak bi namesto tega vstopila v Evropsko unijo (EU) in se izognila uničujočim vojnam v 90. letih, bi bilo bolje ne le za prebivalce regije, temveč za celotno EU," ugotavljajo v Nemški družbi za zunanjo politiko (DGAP). Analizirali so, kaj bi se zgodilo, če bi EU vložila več napora in predvsem finančnih spodbud za obstanek Jugoslavije ter njen vstop v EU.

"Predstavljajte si, kako bi bila videti Evropa, če Zvezna repubilika Jugoslavija ne bi razpadla, ampak bi ostala brez predpone socialistična," sprašuje Cornelius Adebahr, avtor prispevka, objavljenega na spletni strani DGAP. "Življenju več sto tisoč ljudi v BiH, Črni gori, na Hrvaškem, Kosovu, v Makedoniji, Sloveniji in Srbiji bi bilo prizaneseno, ZDA pa ne bi bilo treba aktivno angažirati svojih vojakov v Evropi prvič po drugi svetovni vojni," pravi Adebahr in dodaja, da bi bil Balkan "boljši".

V EU skupaj z Madžarsko

Po hipotetičnem scenariju bi SFRJ leta 1991 zaprosila za članstvo v EU in dve leti pozneje začela pristopna pogajanja skupaj z Avstrijo, Finsko in Švedsko. Seveda bi bila zaradi visoke nezaposlenosti, javnega dolga, inflacije ter nekonkurenčnega gospodarstva, integracija skupne države počasnejša. V EU bi vstopila skupaj z Madžarsko, Estonijo in Malto. Zaradi zgodnjega začetka tranzicije bi po ocenah Adebahra v evroobmočje lahko vstopila skupaj z Grčijo.

Drugačna zunanja politika

Politika širjenja EU bi bila drugačna. "Dejstvo je, da bi zaradi vstopa tranzicijske Jugoslavije v evroobmočje stare članice zahtevale strožji nadzor ekonomskih politiki članic, kar bi lahko preprečilo krizo v Grčiji in Španiji," ocenjuje Adebahr. Če bi obšla vojno na njenem pragu, bi EU po oceni DGAP razvijala drugačno zunanjo politiko. Ne bi delala toliko na skupni obrambni politiki, ampak bi se njene članice naslonile na NATO, ki je dejaven predvsem zunaj Evrope. Jugoslavija bi po drugi strani, kot ena od ustanoviteljic Gibanja neuvrščenih, neobremenjenega s kolonialno preteklostjo kot nekatere druge članice, olajšala odnose EU z Indijo, Južno Afriko, Indonezijo ali Malezijo.

Konec nacionalnih držav?

Nekdanja država s skoraj 24 milijoni prebivalci bi bila peta največja članica EU do prihoda Poljske in bi imela v Evropskem svetu več glasov kot Nizozemska, Portugalska ali Belgija. Možen razvoj bi šel v smeri povezovanja republik, recimo Slovenije in Hrvatske, v prizadevanjih za večji vpliv in finančna sredstva. Gospodarska in socialna politika, kot so zaposlovanje ali migracije, bi se v veliki meri določala v Bruslju, medtem ko bi bila infrastrukturna politika in promet ter izobraževanje in kultura v domenah regij.

Decentralizacijske težnje bi se po ocenah DGAP okrepile; možen rezultat bi bil, da bi se ena od republik odcepila, kar bi pomenilo presedan za preostale in končni rezultat bi lahko bil, da bi EU sestavljalo več majhnih in srednjih držav.