Sojenje. Kaj imata skupnega umor britanske študentke Meredith Kercher v Perugii leta 2007 in serija nepojasnjenih dvojnih umorov v okolici Firenc v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja? Javnega tožilca Giuliana Migninija. Zavozil je oba primera. Še po 40 letih ni znano, kdo je pare po seksu v avtu v toskanskih gričih umoril, njihova trupla pa izmaličil. Grozovitosti so bile tolikšne, da so iz njih zamisli črpali avtorji filma Hannibal, nadaljevanja slovitega Ko jagenjčki obmolknejo.
Največji del krivde za neuspeh bremeni Migninija. Tožilec je zamočil pri preiskavah in obtožnicah. Sestavljal je teorije zarot in za umore obtoževal namišljene satanistične združbe, ki naj bi imele zveze pri pomembnih uradnikih. Sodišče je njegove obtožbe zavrglo in morilec morda še danes živi v kateri od toskanskih vasic.
A to še ni bilo vse. Mignini ni prenesel kritičnih novinarjev. Na svojo stran je sicer pridobil večino italijanskih medijev, njegovo delo je kritično obravnaval le novinar firenškega časnika La Nazione Mario Spezi. Mignini je izgubil živce in Spezija leta 2006 celo zaprl, a ga je moral po velikem pritisku mednarodnih novinarskih združenj izpustiti. Spezi je o dogajanju napisal knjigo Pošast iz Firenc, po kateri bo predvidoma leta 2013 posnet film z Georgeem Clooneyjem v glavni vlogi.
Boji z demoni in novinarji
Mignini je bil tožilec tudi v primeru Kercherjeve. Tu je prav tako iskal demonske motive za umor in tudi v tem primeru prišel navzkriž z novinarji. Kritiziral ga je zlasti svobodni novinar Frank Sfarzo, ki pa je dobil na vrat policijsko preiskavo; policisti so ga strpali v bolnišnico in pridobili zdravniško potrdilo, da je Sfarzo duševno bolan.
Ponedeljkova oprostitev Amande Knox in Raffaeleja Sollecita v primeru umora Kercherjeve je zato ne le Migninijev poraz, temveč tudi zmaga italijanskega sodstva nad tožilcem.
