Danes 93-letni Tsutomu Jamaguči se je leta 1945 zaradi poslovnih razlogov tri mesece zadrževal v Hirošimi. Šestega avgusta je vstal navsezgodaj zjutraj, da bi s še dvema prijateljema, Akiro Ivanago ter Kunijošom Satojem, ujel vlak za domači kraj.
|
|
Tsutomu Jamaguči © AP |
Na poti proti postaji so se prijatelji ločili, saj se je Tsutomu odpravil v pisarno, kjer je pustil nekaj osebnih stvari. Nad nebom so krožila ameriška letala, kar pa ga ni vznemirilo, saj so bili v Hirošimi, pomembni vojaški in oskrbovalni bazi japonske vojske, sovražnih preletov vajeni. Tsutomu je še ujel zvok ameriškega bombnika Enola Gay, ko ga je čez nekaj sekund vrglo v zrak. Natanko ob 8.15 je nad središčem mesta detonirala bomba Little Boy. Uničevalna moč bombe se je načela z ogromno strelo, ki ji je sledil nepredstavljiv potres. 140 tisoč meščanov je umrlo na mestu oziroma zaradi posledic radioaktivnega sevanja nekaj let kasneje. Tsutomu je utrpel hude opekline na zgornjem delu telesa.
Noč s šestega na sedmi avgust je preživel v nekem protiletalskem bunkerju. Zaradi neizmernih bolečin se dogajanja okoli sebe sploh ni zavedal. Naslednji dan se je ves prevezan odpravil do železniške postaje. Želel je samo domov in se je vkrcal na naslednji vlak – ki je peljal za Nagasaki. Tam se je javil pri svojem delodajalcu, družbi Mitsubishi Heavy Industries, vojnem konglomeratu, pri katerem je sodeloval v projektu sestave naftnega tankerja.
Ob 11.02 je svojemu nadrejenemu ravno razlagal, kaj se mu je pripetilo v Hirošimi, ko je na mesto padla druga ameriška jedrska bomba. Tudi ta napad je preživel, kar pa ni uspelo okoli 70 tisoč ljudem.
Tsutomu, ki mu je pred kratkim zaradi raka umrl 59-letni sin, je v visoki starosti 93 let še zelo vitalen. Le na eno uho slabše sliši pa tudi noge ga ne ubogajo tako kot nekoč. Japonska vlada mu je kot prvemu in verjetno zadnjemu Japoncu priznala status preživelega jedrskih napadov. "Upam, da bo moj primer pripomogel k ozaveščanju generacij o grozljivi zgodovini napadov. Tudi po moji smrti," je zadovoljen 93-letnik.
