Tri leta po strelskem pohodu se Laila Gustavsen sprašuje, ali bi ji srečanje z Andersom Breivikom pomagalo razumeti, zakaj je 22. julija 2011 njeno hčer dvakrat ustrelil v hrbet. "Res je ob vsaki priložnosti razlagal svoja politična stališča, ampak nikoli ni povedal, zakaj ima tako prepričanje, kaj je šlo narobe," pravi Laila in hkrati podvomi, da bi lahko dobila odgovore, ki si jih želi.
Pred dvema letoma se ni ukvarjala z mislijo, da bi se srečala z Breivikom, ampak je bila popolnoma osredotočena na okrevanje svoje 20-letne hčerke, ki je napad preživela in je zdaj začela študirati na univerzi v Oslu. "Zdaj si ne zanikam več, da se je 22. julij zgodil, ampak včasih sem tako otopela ... kot da je v meni nekaj groznega, česar še nisem predelala," pravi Laila.
Jeza, sovraštvo, bolečnina
"Na streljanje se spomnim vsak dan, ampak najbrž sem se privadil živeti s tem," pravi 30-letni Vegard Groeslie Wennesland, ki se je pred Breivikom skupaj s 50 drugimi zaprl v leseno kočo. Najbolj ponosen je, da je uspel oddati magistrsko nalogo. Po strelskem napadu na otoku Utoeya je imel namreč precejšnje težave s koncentracijo.
Zdaj 24-letni Adrian Pracon, ki je preživel napad, je imel težave z depresijo ter s strahom pred prostori, kjer je veliko ljudi. Če je bil na primer v nakupovalnem središču, je ves čas gledal, kje bi najhitreje pobegnil. Potem ko je novembra 2011 prvič po napadu videl Breivika, je v baru napadel par, na sodišču pa pojasnil, da ne ve, zakaj. "Čutil sem jezo, sovraštvo in ogromno bolečine," je dejal na sodišču.
