Letos se na svetovni dan živali soočamo s podatki, da se je število divjih živali v zadnjih 40 letih prepolovilo, saj je človek v tem času naravo izkoriščal hitreje, kot se je lahko obnavljala.
Svetovni dan živali ima sicer zametke leta 1931 v Firencah, kjer se je vse skupaj začelo kot dan, na katerega naj svet pomisli na stisko ogroženih živalskih vrst, danes pa se je razvilo v mnogo več. To je dan, ko se spomnimo na različne vloge, ki jih imajo živali v našem okolju.
Na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin so izpostavili, da je človek danes to, kar je, tudi zato, ker se je skozi vso svojo zgodovino razvijal v nerazdružljivem sobivanju z živalmi. To sožitje je zahtevalo tudi razvoj človekove odgovornosti za žival.
Če živali imamo, gojimo, uporabljamo v svoje dobro, potem je naša moralna dolžnost, da zanje skrbimo na način, ki jim ne povzroča nepotrebnega trpljenja in jim omogoča, kar sodobna stroka dobrobiti živali imenuje življenje, ki ga je vredno živeti, poudarjajo na upravi.
Zmanjšala se je biokapaciteta
Zaskrbljujoče je zato letošnje poročilo Svetovnega sklada za naravo (WWF), ki opozarja, da se je populacija kopenskih živali med letoma 1970 in 2010 zmanjšala za 39 odstotkov, medtem ko je število vodnih živali upadlo celo za 76 odstotkov. To pomeni, da danes na Zemlji živi polovica manj sesalcev, ptic, plazilcev, dvoživk in rib kot pred 40 leti, izpostavlja poročilo, v okviru katerega so obravnavali 3000 vrst vretenčarjev.
Poročilo tudi opozarja, da se je z veliko rastjo svetovnega prebivalstva zmanjšala biološka zmogljivost ali biokapaciteta, torej je manj biološko produktivnih površin, ki so se sposobne regenerirati. Medtem ko je leta 1970 na svetu živelo okoli 3,7 milijarde ljudi, jih je bilo leta 2010 že sedem milijard. Po napovedih naj bi število svetovnega prebivalstva do leta 2050 naraslo na 9,6 milijarde, do leta 2100 pa na 11 milijard, kar pomeni, da bo na posameznika še manj tovrstnih površin.
Živali so čuteča bitja
Etika ravnanja z živalmi se danes odraža tudi v zakonodaji številnih držav. Pri tem je v mnogočem vodilna EU, ki že v temeljni pogodbi navaja, da so živali čuteča bitja in da morajo države članice pri dejavnostih, ki vključujejo delo z živalmi, upoštevati to načelo, upoštevajoč tudi načela ščitenja kulturnih tradicij in izročil narodov, ki sestavljajo unijo.
Prav kultura ravnanja z živalmi, torej vse navade, ki se z vzgojo prenašajo iz roda v rod in jih vsaka generacija lahko spreminja s svojim plemenitenjem načina razmišljanja o živalih, je tista, ki zagotavlja, da se človekov odnos do živali s časom izboljšuje, še pojasnjujejo na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
