Med preživelimi na otoku Utoya je tudi 19-letna Ema Martinović, ena od vodij podmladka norveških laburistov, sicer po rodu iz Sarajeva.
Emo je po dveh urah rešila ribiška ladja, potem ko je s seboj v vodo povedla večjo skupino prestrašenih kolegic in kolegov, da bi se s plavanjem rešili pred morilskim napadom Andersa Beringa Breivika.
Med plavanjem je spodbujala tudi prijatelje, ki so se hoteli vrniti na otok. Svoji prijateljici Ose pa je po tem, ko je to zajela panika, pomagala tudi plavati, čeprav je imela poškodovano roko, je zagrebški časnik povzel pričevanje Martinovićeve.
Pred pobegom z otoka je staršema poslala sporočilo ter jima sporočila, naj je ne kličejo nazaj, da ji telefon ne bi zvonil. S kolegi se je skrila v gozdu, člani stranke, ki so ostali v poslopju na otoku, pa so jim sporočili, da se je Breivik napotil proti obali in naj zbežijo.
Tako so zbežali in se odločili, da se poskusijo rešiti s plavanjem. Bila je tako prisebna, da si je zaradi lažjega plavanja slekla oblačila, vzela osebno izkaznico in poslala staršema sms, da ju ima rada. Mogoče ji je pomagalo tudi to, da je naredila policijski tečaj.
Streljal, kot da bi nekatere želel prizadeti, druge ubiti
Ko so se odpravili proti morju, je Breivik streljal vsepovsod. "Ko je napadalec hodil po otoku in streljal, se je zdelo, da je nekatere želel ubiti, nekatere pa prizadeti. Če je bilo več ljudi v skupini, je ustrelil le enega. Zdelo se je, kot da bi si želel, da bi ostali trpeli," je dejala Martinovićeva.
Poudarila je, da je Breivik v enem primeru naletel na tri brate, ubil pa je enega. Tudi med dvema prijateljicama v objemu je umoril le eno.
Njen oče, Džemal Martinović, je izjavil, da je življenje včasih kruto, ker se je prav zaradi strahu pred podobnimi grozotami leta 1992 odločil z družino zapustiti Sarajevo. Mislil je, da bo svoji družini tako zagotovil mir.