Nicholas McCarthy se je rodil le z eno normalno roko. Kljub temu se je še kot otrok naučil igranja električne klaviature, pri 14 letih pa se je seznanil še s klavirjem. A takrat še ni upal, da bo kdaj postal poklicni glasbenik; nameraval se je namreč vpisati v šolo za kuharje.
Nato pa ga je nekega dne prijatelj prevzel z igranjem Beethovnove sonate. Odločitev je dozorela, a so ga na avdiciji v glasbeni šoli, v katero se je želel vpisati, zavrnili. Glavni učitelj mu je dejal, da ga bo samo ena roka, povrhu je bila to levica, vedno ovirala in da ni vredno tratiti časa z njim.
Pri 17 letih mu je vendarle uspelo dobiti mesto v neki londonski šoli za glasbo in igro, potem ko je osvojil letno nagrado za nadarjene pianiste. Od tam so se mu odprla vrata še na prestižni kraljevi kolidž za glasbo, kjer je med šolanjem prevzemal sošolce in učitelje s svojo predanostjo in trmo, s katero je premagoval svojo hendikepiranost, poroča BBC. "Bil je inspiracija za številne študente, saj jim je dokazoval, kaj vse je mogoče storiti," se spominja njegova tedanja učiteljica.
Postal je prvi enoroki diplomiranec kraljevega kolidža, danes pa je McCarthy član prvega britanskega orkestra za hendikepirane glasbenike, tako imenovanega paraorkestra.
"Med svojim igranjem nič ne spreminjam, držim se vsega, kar je napisano na notah," pravi McCarthy. Spominja se, da mu nekateri slepi in slabovidni glasbeniki v orkestru sprva sploh niso verjeli, da igra le z eno roko. "Moram pa biti resnično hiter in dober pri uporabi pedal, da lahko zadržim basovske note medtem, ko z roko igram višje tone."
Na koncerte, na katerih igra, danes prihaja veliko radovednežev, ki se sprašujejo, kako lahko igra tako virtuozno. "Njihova prva reakcija je presenečenje, saj mnogi mislijo, da igram s pomočjo posnetega materiala, ne le zgolj z levico."
Zanimivo njegova starša nista bila nikakršna glasbenika. Pri obeh pa je imel Nicholas tisto, kar vsak otrok najbolj potrebuje – brezmejno podporo.
